EUROPA NEU DENKEN - Schwerpunkt Wissenschaft und Kunst ...

torej sem«) Zato smo danes brezzobi kulturniki povsem nebogljeni in lahko le
od daleč opazujemo, kako bodo končali naši ustvarjalni načrti in naše vizije.
Naša država Slovenija, bojim se pa, da tudi večji del naše družbe, v času krize
še posebej nima posluha za naše argumente: da je jezik umetnosti edini jezik,
s katerim se Evropejci znamo in zmoremo sporazumevati oziroma edini, s pomočjo
katerega drug drugega resnično razumemo in spoznavamo; da je obstoj
nacionalne kulture eden redkih, če ne kar edini smisel obstoja nacionalne
države; da je kultura edino, kar nas medsebojno povezuje in tudi edino, kar nas,
konec koncev, povezuje z našo širšo domovino, z Evropo; da je naša kultura
enako naša identiteta.
Vse te lepe parole, za katere se človeku zdi, da bi morale v enaindvajsetem
stoletju v Evropi zveneti tako zelo samoumevno, da bi bile že patetične, ali vsaj
na smrt dolgočasne, v teh čudnih časih ljudem zopet zvenijo nerazumljivo in v
najboljšem primeru odgovarjajo na njih z začudenjem.
Za politiko je zato odgovor na vprašanje, ali smemo varčevati z umetnostjo, pač
sila preprost in se glasi: »Ne ›smemo‹! Moramo varčevati! In bomo varčevali!«
Prepričali so nas namreč, da živimo v časih boja za golo preživetje in razglasili
so izredne razmere. V izrednih razmerah pa je, kot veste, vse dovoljeno. V
izrednih razmerah je dovoljeno varčevati celo v zdravstvu in v šolstvu, in najmanj
logično je, da je dovoljeno varčevati z umetnostjo.
In ko že skoraj vdani v nenaklonjeno nam usodo, kulturniki omenjamo svetle
primere držav, ki so se odločile, da zaradi posebne vloge kulture v družbi, na
tem področju ne bodo varčevale, smo deležni le posmeha, da se v svoji nevednosti
primerjamo z neprimerljivimi, da ne razumemo kompleksnost in raznovrstnost
kriznih situacij naokrog po Evropi.
Še večkrat pa naslovniki naših tožb užaljeni udarijo nazaj in nam zabrusijo, da
smo družbeno introvertirani in vase zagledani paraziti, navajeni na davkoplačevalski
denar, nesposobni iskanja alternativnih virov financiranja in preživetja
na globalnem trgu, da smo socialistični fosili, škodljivci, ki izkoriščamo državo
za lastne interese, bleferji, ki nimajo ničesar skupnega z umetnostjo in še manj
s kulturo. In na koncu vselej cinično pristavijo, da z nami in našo umetnostjo
res ne smemo varčevati, ampak nas je potrebno kar ukiniti.
A ravno ti in takšni pogromaški vzkliki, ki jih iz dneva v dan slišimo vse več in
so vse glasnejši, v resnici odgovarjajo na vprašanje: »Ali smemo varčevati z
umetnostjo?«
171