Ivan Dobnik - Vilenica

98 · Ivan Dobnik
* * *
Mogoče, kot žaluje v gori kdaj majhna žival – spregovori drevo.
Posluša te s tisočerimi očmi. Semena oblikuje, semena razpršuje.
Korak drsi med njimi, mačji, prisluškuje, šoja in veter, smeh in besede.
V zgoščenih mesecih, v vrenju krvi, s samoto, z odprto knjigo,
ki v tvojem naročju diši, se ponovno vse vesolje odpre. Me vidiš,
v spominu, v blisku noči ali ranjenega popoldneva – lahkotnega.
Mogoče si le tišina. Nad Mestom, nad urbano svetlobo, nad betonom.
Spregovori drevo o gnezdu med svojimi vejami, nad ulico avtomobilov.
Posluša te z jokom iz debla, ki ga trga žaga. Veter, pomladni, in smeh.
In izginja hiša, toplina doma, vse vesolje. Prihajaš na obisk in čaj,
vstopaš neslišno, mogoče brez telesa, nekaj v tebi kliče besede.
Nad ulico avtomobilov plavam v jati rib, mogoče ti z menoj, še lažja.
Mogoče govori drevo, mogoče tišina, nihče. V tvojem naročju spi
pozabljeni vonj sive mačke, spi knjiga, visoko zgoraj, nad betonom
in hrupom avtomobilov. Metafizika cveti. Veter s smehom boža
perutnice šoje, mogoče tebe, na pločniku, ki te nosi v telo gnezda.
Nismo sami, ko smo sami. Na obisku ti odprem knjigo z drevesnim
listom. Joče pomladni sok, prozorna kri drhti. Popoldan je odprt.
Mogoče nihče ne žaluje, le svetloba je tišja, in veter in smeh
nad ulico avtomobilov vse težji, vse bolj negiben, moten in sam.
Pokopana žival se razblinja. S tisočerimi semeni se širi pomlad.
Nihče se ne vrne domov. V gnezdu tiste krošnje pijeva čaj.
Neuničljivo lebdi nad betonom in žvrgolenjem avtomobilov.
Sanjaj zdaj, v naročju dišav in spominov, z vetrom in s knjigo.