Ivan Dobnik - Vilenica

270 · Ognjen Spahić
je, kako bi bili nožni prsti videti na njeni sliki. Spral je prah z dna kozarca
in natočil vanj viski do polovice. Velik požirek se je počasi spuščal proti
želodcu. Vonj tekočine z rahlim okusom po dimu mu je napolnil nosnice
in povzročil zbadanje v pljučih. Odlašal je z vrnitvijo v dnevno sobo. Bal
se je te odsotnosti in prazne stene, s katero se ni želel soočiti. Sliko s prerezanimi
žilami mu je podarila za trideseti rojstni dan. Tedaj je to razumel
kot zadnje dejanje, ki je kazalo na neizbežno vezanost in napeljevalo na
ljubezen. Čakal je na vrtu hotela, srkajoč ekspreso na soncu, nakar se je
prikazala ona, ki je nosila nekaj, kar je bilo od daleč podobno veliki beli
kuverti. Zate . Vse najboljše za rojstni dan, je rekla. Sprejel je poljub in strgal
ovojnico. Nekaj trenutkov je opazoval sliko, pri čemer se je v prizoru prerezanih
žil in krvavih rok trudil naslutiti sled nežnosti in čustev. Zahvalil se
ji je in rekel, da mu je slika všeč. Rekel je, da jo bo, brž ko se vrne domov,
obesil na steno. Rekel je, da bo slika visela v dnevni sobi nasproti fotelja,
v katerem je rad preživljal čas. Ona je naročila dve kepici vanilijevega sladoleda,
on pa še en ekspreso. Sliko je odložil na sosednji stol. Ob navalu
toplega vetra je bel papir zašelestel, potem pa je zdrsel nekaj metrov po
marmornatih tleh hotelske terase. Sliko sta skupaj obesila na steno. Potem
sta se ljubila v tem velikem fotelju. Okobalila ga je, tako da je ves čas, medtem
ko je poljubljal njen dišeči vrat, lahko skozi pramene las gledal krvave
odseve rok. Na živce so mu šle slike brez naslova. Odpovedovanje besedam
je imel Andrej za pretenciozno in zlovešče.
Hitro je izpraznil kozarec in si natočil še enega do polovice. Zaprl je okno,
spustil rolete in zagrnil zavese. Ugriznil je v jabolko, ki je že dneve stalo
na hladilniku, potem pa je zalogaj izpljunil na tla. Zadah po kisli gnilobi
mu je prepojil nebo v ustih. Ta zadah se je pomešal z vonjem viskija v
njegovem dahu in ga prisilil, da zakašlja. Prižgal je cigareto in povlekel z
vso močjo. Predstavljal si je, kako se dim spušča skozi pljučne mehurčke,
kako vstopa v nevidne votlinice in jih napolnjuje z delčki umetnega smisla.
Medtem ko je hodil proti fotelju, je zrl v svoja stopala. Noht na levem palcu
je bil nekoliko krajši. Modri obrisi žil so spominjali na drevo brez listja.
Ugasnil je cigareto v pepelniku, na dnu katerega je bilo naslikano morje
in nekaj cipres. Nato je počasi dvignil pogled in opazoval steno. Mesto, na
katerem so visele roke, so uokvirjali pravokotnik pepelaste barve in delčki
prahu. Čutil je, da se mu v želodcu vzdiguje; cvetenje neke črne snovi, je
pomislil, ki se je počasi širila po telesu, naznanjajoč dokončnost. Zrl je v to
odsotnost na steni in ji skušal dati pomen. Zaslišal je, kako se severni veter
prebija skozi borove veje, in po vsem telesu začutil kovinsko hladnost. Na
Andrejevem čelu so se zbrale drobne kapljice znoja. Z desno dlanjo si je
obrisal čelo, potem pa je zelo natančno zavihal rokave bele srajce, tako da
jih je imel nad komolcem. Stisnil je roke v pest in opazoval gibanje mišic
pod zategnjeno kožo. Imel je močne roke, skozi katere je teklo veliko krvi.
Andrej je s cigareto med ustnicami napolnil še en kozarec z viskijem in
vključil radiator. Naraščajoča vročina je povzročila, da se je železo začelo
širiti in pokati. Vrnil se je v fotelj in zaprl oči.