Ivan Dobnik - Vilenica

Nokturno
Le za ped oddaljen od sebe
osi in mraka lastne težnosti
vdrem v um tistega ki sem jaz
in slavim vnebohod sna:
poglej, izgubljena dežela, noč
poletni veter pridi
veter ki me odkradeš in škrlatíš
in privre nokturno ki lega
kakor očetovska dlan
kdove kam greš le kam
kod hodiš, kaj počneš, ti, navihanček
ti tako navaden
star si bil deset lahkotnih let
jader valujočih v istem vetriču
imel si par rók obrazek
deset prstov da prešteješ leta
in zase vsa tla operjena s svežino;
svojega si imel toliko
kolikor ti je bilo dovolj.
Interier podnevi
Da bi povedal kaj zadržujem zase
da bi povedal kaj, ko prebiram
partituro ki bi zadržala nebo
v višavah, vselej v višavah, za vsako stran
ki ji prisluhneš v dimu
v vsakem okamenelem grlu
tukaj, kjer nisem hotel
v hrupu ki je bil poprej
v hrupu ki še pride
kjer se zmeraj znova znajdeš
kakor veter, kakor obris
za tem ko ni bilo moč razumeti
in se nekaj kakor jata odlepi
v begu pred požarom
neka nota, izza šip, neki glas
kratkotrajni šepet pesnikov.
Pierluigi Cappello · 67