Ivan Dobnik - Vilenica

povodni mož
za Robina Robertsona
nekdo me je potegnil s prvim ulovom
pred husumom na krov, obolus
neke školjke v kot morski list mrzli roki,
okrog mene srebrn aplavz
slanikov na krovu. njihov vroči grog
me je zažgal do srti,
na drugo sem se navadil: zvonovi
vsako nedeljo. sneg. na pernice.
ljubosumnega kmečkega cepca so našli
utopljenega v neki luži. posevek
je skalil. ko je nekega jutra pred mojimi
vrati ležala zaudarjajoča trska, je bilo tako daleč.
zapustil sem strah spečega
pred vodo, stopinja, ki jo bo sonce
kmalu polizalo, in zijalasti
sosedi okrog mater in zibelk, njihovi sinovi
z ribjimi ustnicami in plavalno kožico. brez
naglice sem se pogreznil v z očmi bokopluta obloženo
palačo, kjer je moja žena s svojim mlinčkom
mlela sol v morje. postal sem svoja legenda.
Jan Wagner · 311