Ivan Dobnik - Vilenica

118 · Stanka Hrastelj
On/Off
Poličeva sta po svoje prijetna, reče Erik vsakič, ko se vračava z obiskov, po
svoje sta prijetna, nikoli ne vem, kaj hoče reči, ali poudarja po svoje ali prijetna,
med potjo domov sem nocoj pomislila, da ne vem, zakaj sploh hodiva k
njim, kaj nas povezuje. Včasih vidim sliko: neznanec me ugrabi, me odvleče
k njim, posadi me v travniško zelen naslanjač in mi zveže roke, potem gre do
Irene in jo da na ON, Irena odpre usta in govori o vajah za Jeklene magnolije,
govori o številnih nepomembnih zakulisnih stvareh, kako je kupovala
rekvizite, pisane navijalke različnih velikosti, dobila je ene ogromne, smešne
za poscat, tako smešne, in iz Butlersa je pritovorila dve zvrhani košari raznih
drobnarij za odrski salon, trudim se, da bi se rešila zanke, da bi se osvobodila,
ona pa govori, da je v Zagrebu kupila rekvizite, kako je zadnjič po vaji
pokadila cigareto, prvo po štirih letih, ampak ji je pasala, bila je nervozna,
gasilci tako neradi odstopijo dvorano njihovemu društvu, kje pa naj potem
vadijo, pa ves čas se pritožujejo, da jim uničujejo dvorano, ampak dvorana se
najbolj uničuje s tem, da je ves čas zaprta, zaprta, še prezračijo je ne, le vsakih
par let jo odprejo, za volitve ali referendum, prestavijo nekaj miz in stolov, od
sedmih do sedmih je v funkciji, dvanajst ur, celih dvanajst ur vsakih nekaj let,
govori, premikam roke, ukrivljam zapestja, zanka se zelo počasi rahlja, a sem
še vedno ujetnica, govori, ponosna je na svojo glavno vlogo, čeprav Shelby ni
glavna vloga, je le ključna za zgodbo, je nosilka obrata v tej igri, ki si na vse
pretege želi biti drama, a je preveč na prvo žogo, preveč je cukra in pretence,
da bi ganila, ampak ko so jo Irena in njeni postavili na oder, je zažgala, v našem
malem mestu je zažgala in je bila pretežni del zabavna, punce so po odru
paradirale z ogromnimi fluorescentnimi navijalkami in Shelby je bila ves čas
lahka kot metuljček, ki s povsem enako vedrino frfota na začetku, ko se poroči,
in na koncu, ko ji odpovejo ledvice in umira, še vedno govori, govori
in jaz sem talka, pogreznjena v travnato zelen naslanjač, prisiljena poslušati
igralko iz amaterske gledališke skupine, ki sva jo po tisti predstavi morala
počakati v garderobi in ki naju je žareča objemala, sprejemala ponujeno roko
in vrtnice in naju vprašala, bilo je neizogibno, vprašala naju je kako se vama
je zdelo, Irena, toliko truda, joj, toliko truda, ampak ona ni slišala toliko
truda za nič, v glasu ni zaznala premagovanja, da je nisem v tistem trenutku
zgrabila za lase, v katerih so bile še malo prej za poscat smešne navijalke, in
butnila glavo z obrazom naprej ob steno, v mislih sem jo zgrabila za lase in z
vso silo tolkla njeno glavo ob steno, ona je slišala kompliment in se je široko
nasmejala, končno se nekako rešim, zanka se dovolj zrahlja, da lahko iz nje
potegnem roke, potem odločno vstanem in dam Ireno na OFF, včasih vidim
tako sliko. Zakaj hodiva k njima, mi ni jasno, nekje globoko v sebi, nekje v
sredini sebe, v trebuhu, slišim lastni glas, menda ja ne greva k njima zato, ker
sva navadna snoba, ki se na vsak način hočeta družiti s kakšnim umetnikom,
ljubi bog, če se obiskujemo zaradi takih nagibov, sva z Erikom naravnost
patetična človeka.