Ivan Dobnik - Vilenica

242 · Tomasz Różycki
Rudniki zlata
Mesto s kostmi iz sonca. Svetloba naredi
čuda na teh razvalinah in tali zlato
iz vsake opeke, kamna. Vrabci se tepejo zanj.
Dvainštirideset tisoč vran klepeta v parku,
kjer je med kostanji razprodaja poletja
in kupi blaga, povsod razmetane cunje,
šifon. Ženske pomerjajo, moški molčijo,
kadijo, grešijo. Na klopi, pogreznjen v zrak,
spi veteran vojne s pozabljenim imenom.
Njegova leva noga se še ni vrnila. Na trgcu
odprto vino, dvorana polna robid. Točajka se moti,
veter ji kar zapovrstjo krade račune.
Zvečer se bo v njeni spalnici v drugem nadstropju
odprlo rdeče, brezdanje oko vulkana.
Grad (kamor sem prišel ustrelit predsednika)
Nadaljevanje zgodbe. Mi smo se ljubili –
oni prevzeli oblast. Vladajo nad nami,
ti, ki so včasih pljuvali najdlje in peli
najglasneje, pri kontrolkah prepisovali,
njihova je zdaj oblast in vse vedo o nas,
vejo, kje živimo, poslali so račune
na papirju z glavo, vidi se po zavesah
na oknu tam nasproti, da gredo prijave
naravnost v črn predal. Vedo naša imena,
že so nam dali delo in izbrali poklic,
saj se malo bojijo omenjati našo
pravo zaposlitev. Mogoče nam bodo
poslali še darila, saj natančno vejo,
zakaj smo tu, čemu ponoči luč gori
v naši kuhinji, zakaj nas je tako lahko
ubiti, pa tako težko res pokopati.