Ivan Dobnik - Vilenica

364 · Guy Helminger
Neubrasilien
(odlomek)
Tistega dolgega novembrskega dne v letu 1999 je okoli šestih zjutraj zavilo
na skopo osvetljen prostor ob kolodvorskem poslopju v Esch-Alzette
majhno transportno vozilo; zapeljalo je k zidu, nad katerim so tekle tračnice
proti mestu Luksemburg, nato pa sunkovito zavrlo. Čez nekaj sekund
so na stežaj zazevala zadnja vrata in mimo zabojev z grozdjem je v notranjost
švignil svetlobni žarek. Desetletna Tiha je stisnila veke v ozki režici,
toda snop luči je takoj spet izginil. Voznik, čigar obraz je bil videti kakor
iz voska, je s hlastnimi prijemi odstranil iz prostora za tovor desni steber
zabojev z grozdjem, pomignil vsem, naj izstopijo, naložil po izpraznjenju
vozila grozdje nazaj noter, vzel svojo svetilko, zlezel v avto ter odpeljal proč.
Tiha je videla, kako pospešuje hitrost med vožnjo čez parkirišče; zavorne
luči so še enkrat močno zasvetile, preden je zapeljal na cesto. Nato je vozilo
izginilo za neko hišo.
»Prišli smo,« je rekla njena mati.
Tiha je opazila lesk v njenih očeh in pomislila, mama je vesela. Tudi njo je
veselilo, da moškega z voščenim obrazom ni več tam. Vso pot sploh ni spregovoril,
med postanki je živčno korakal sem ter tja, že kmalu pa jih je spet
priganjal, naj pohitijo. Ustavili pa so se vedno kje, kjer tako ali tako ni bilo
nikogar mimo, na odročni cesti ali v gozdu. Voščeni obraz je vselej samo krilil
z roko, kadar so morali naprej; razen zadnjikrat, ko ga je Mr. Carter vprašal,
kdaj neki naj bi prispeli, in mu je ušel z jezika čas prihoda. Toda niti to
ni držalo, saj glede na temo, ki je vladala, ura nikakor ni mogla biti že devet.
Na drugi strani parkirišča sta stala dva črna taksija. Voznika sta dremala z
nazaj nagnjeno glavo.
Biljana je pobožala hčer po laseh. Tihi je bilo to navadno všeč, toda tisto
jutro je imela občutek, da mamina kretnja ne izraža nežnosti, ampak zadrego.
»Kaj bova zdaj, mama?« je vprašala.
Naokrog stoječi so se nasmihali ter ju opazovali. Nekateri so držali v rokah
kovčke, kakor da bi natanko vedeli, kam morajo kreniti, kakor da pride
vsak hip kdo ponje.
»Počakali bova, da odprejo trgovine. Potem lahko pokličeva tvojega očeta,«
je odgovorila Biljana.
»Aleksandar bo vsak čas tukaj,« je rekel Mr. Carter. To je povedal s tako
pretiranim poudarkom, da je Tiha takoj vedela: trajalo bo še dolgo, preden
pride oče. Stara je bila deset let, zato ne bi nihče smel govoriti z njo kot s
petletnim otrokom!
»Oh, res?« je odgovorila.
Mr. Carter je osupel nagnil glavo. Bil je prijeten možak, ki ga je Tiha poznala
že iz Trpezov. Lagati pa je znal bolj slabo. Takoj je začutila, če je kaj