Ivan Dobnik - Vilenica

366 · Guy Helminger
Še vedno je bilo temno. Toda vse več ljudi je prihajalo na kolodvor ali ga
zapuščalo. Taksist, ki je Adnanu pokazal pot do policijske postaje, je odpeljal
s parkirišča. Malo pozneje je v drug taksi vstopil nek potnik.
»Kako dolgo bova morali čakati?« je vprašala Tiha.
»Dokler ne odprejo trgovin,« je ponovila Biljana. Niti o tem ni bila prepričana,
da mož ve za njun prihod. Če je dobro pomislila, sploh ni mogel
vedeti, da sta tukaj. Njen oče, ki jo je skupaj z vnukinjo pospremil skozi
Bosno na Hrvaško, bi mu po vrnitvi v Trpeze zagotovo telefoniral. Toda,
ali se je že vrnil domov? In celo če je prispel in poklical Aleksandra, je mož
vedel samo to, da je njegova družina na poti, ne pa tudi, kdaj prideta v
Esch.
Biljana je odprla stransko zadrgo na kovčku in vzela iz predelka listek s
telefonsko številko Aleksandrovega brata, pri katerem je mož živel, odkar
je prebegnil. Živko je prišel v Luksemburg že pred osmimi leti in je tukaj
delal kot strugar. Imel je dokumente, zaposlitev, vse legalno. Biljana si je
ogledovala številko, nato pa je vtaknila listek v hlačni žep.
V visokem trupu kolodvorskega poslopja so se prižigale posamezne luči, tudi v
pritličju so oživeli šanki gostinskih lokalov. Toda iz krčme raje ne bi poklicala.
…
Na nebu se je počasi razkrajala noč. Tema je postajala krtovo rjava, prosojna,
nato svetla, in kakor bela, vendar že pogosto rabljena čistilna krpa se je
svaljkala med strešnimi ploskvami hiš.
»Topleje kot v Črni gori tukaj gotovo ni,« je rekla Biljana. Z rokama si
je objela ramena; delovala je krhko, tako, kot da mraz ne potrebuje prav
veliko časa, preden jo pripravi do tega, da zadrgeta. Ali je bil to kraj, kjer
naj bi živela, kjer bi hotela živeti? Pogrešala bi očeta, gore, hišo, vse malenkosti,
ki so bile samoumevne, kokodakanje kokoši, polena pred vrati,
vožnje v Berane.
Nad njima je pripeljal še en vlak, cvileče zavrl, zopet odpeljal. Tiha se je
začela dolgočasiti, hodila je vzdolž zidu in preštevala avtomobile. Očeta
zdaj ni videla dobrega pol leta in predstavljala si ga je bolj zajetnega kot
prej. Tukaj v Luksemburgu je gotovo veliko jedel. Saj ne, da bi doma jedel
malo, toda bila je prepričana, da tukaj zaužije več. V Trpezih se bosta
Eldina in Milka kmalu začeli igrati na cesti pred hišo, kakor sta se vselej
igrali skupaj z njo, dokler ni nekaj pred dvanajsto prišel avtobus, ki jih je
odpeljal navzdol v šolo.
»Ne hodi predaleč,« je Tiha zaslišala materin klic. Obrnila je glavo, ne da bi
odgovorila, in krenila naprej. Ali bi se tukaj tudi vozila z avtobusom v šolo?
Videti je bilo, da so nekatere trgovine oživele. Tiha je opazovala, kako se
prižigajo izložbene luči, kako se prodajalke prestopajo gor in dol po trgovini,
opremljajo prodajne pulte ali na novo zlagajo blago. Imela je dobre oči.
Deda Gordan tega od tod ne bi mogel videti, morda tudi njena mati ne.
Prevedla Martina Soldo