Ivan Dobnik - Vilenica

Dokaz zemlje
Poleti je leto imelo dvanajst letnih časov.
Ptice so zbežale ...
Od elegije osamljen topol
je podpisal dogovor s travo.
Prišel je človek s sekiro
in užil kanček topolovega mozga –
kako ga je zaužil, se ne ve,
pa vendar z rahlo bolečino v mesu.
A človeka ni več.
Ne trave.
Ne topola.
Na celotnem bojišču uničenja
je zmagovalka trava na grobu.
Mrlič že razume,
da ne gre za ponos, temveč za obstoj,
čeprav vzdihuje po vnaprejšnjem:
Koliko letnih časov bo imela pomlad?
Sam Bog ve, kaj bo s svetlobo ...
Sam Bog ve, kaj bo z Bogom ...
In gospod ustvarja tako, da razkraja.
Dež stagnira v želji,
da veličastno potrdi negacijo.
Težek je, težek dokaz zemlje.
Albanija
Albanija je večja od svojega ozemlja,
od navpično razprostrtega neba.
Ona je starodavni sen ladje –
jahta, ki poljublja grebene.
S krili frfota, da bi rane krvave zacelila,
prhutajoče na pol razklana.
Ni del planeta, temveč zvezda -
solza, od Boga poslana.
1991
Agron Tufa · 285
Prevedel Nikollë Berishaj