Ivan Dobnik - Vilenica

kutine
ko jih je oktober obesil med vejevje,
nabrekle lampijone, je bil čas: obirali
smo kutine, odnašali na košare
rumenega v kuhinjo
pod vodo. jabolko in hruška sta zorela
v svoji imeni, v preprosto sladkobo –
drugače kot kutina na svojem drevesu v
zadnjem kotu
moje abecede, v latinščini vrta,
trdo in tuje v svoji aromi. rezali smo,
razčetverjali, odstranjevali peščevje (štiri velike
roke, dve majhni),
zabrisano v sopari sokovnika, dodajali
sladkor, vročino, trud nečemu, kar se je
surovo ustom upiralo. kdo je zmogel, hotel
kutine dojeti,
njihov žele, v trebušastih kozarcih za
temne dni razpostavljene na policah,
v kleti dni, kjer so
žarele, žarele.
Jan Wagner · 313