Ivan Dobnik - Vilenica

Sarah Clancy · 415
Vsega sita sem klicala za lov na morske deklice
Nekoč, ko me ni bilo, sem vsega sita klicala za večerno izmeno
in šla namesto tja na zmenek s tabo pri Rafteryju v Kilcolganu,
tam sva pustila tvoj avto in odpeljala sem na jugovzhod dol
v poletni solsticijski večer, naravnost proti morskemu obrežju.
Mežikala sva skozi sončna očala pri Ballinderreenu in Kinvari,
a nisva ustavila, zavila pri Ballyvaughanu za Fanore, z uprtimi
nogami ob sunkih si prepeval z Indigo dekleti in Johnnyjem Cashem
in me spraševal, kam greva, zapravljajoč čas, nisem povedala,
rekla sem le – »na takšen dan, zaupaj mi, vse bo šlo gladko –
morske deklice greva lovit in za ulov dobro kaže«.
Tam pa nobenih morskih deklic, na pomolu pred Black Head
le ena pliskavica je počenjala svoje za vzajemno integracijo –
do pasu visoko je prišla, da se sreča z nama, in očarala naju je
in zmočila. Izza mokrih las si me vprašal, kako sem vedela,
in v svojem trapastem humorju sem rekla »oh veš, svojim ljudem
sem rekla, naj pokličejo njene – tako se to dela, urejeno je bilo, dragi,
tebi v veselje«. Torej si me pahnil vznak s pomola in skočil še sam
in najina pliskavica je krožila, kot da bi bila to imenitna šala,
poganjala se je proti nebu štiri čevlje visoko prek najinih glav
in potem izginjala spod. Midva trapa sva plavala skoz morsko rastlinje
in se počutila elementarno in amatersko »pol riba si,« si rekel,
jaz pa »ja, ampak tokrat sem te ujela«
V Lenane sva ob mraku naročila ribo in pivo,
sedela sem z mokro kožo in lasmi in ko si se pridružil
posluha vrednemu bendu in zapel za mene »Dan bledi«,
so se tam na zagorelih temenih vsem naježili lasje.
Potem si spal, ko sem vozila nazaj, a te zbudila v Kilcolganu
in te poslala dol po Craughwell roadu. Jaz? Obrnila domov,
pa namesto tja parkirala na plaži White Strand, v najdaljšem večeru
leta, tedaj preveč polna vsega, da bi šla prav takrat noter.