Ivan Dobnik - Vilenica

Mysterium magnum I
Ko zvečer se slačiš v spalnici,
mi vedno nekaj govoriš.
Nič posebnega, le vsakdanje stvari.
A kaj, ko ravno se tedaj umivam
v drugi sobi, pljuskam z vodo
& ne slišim dobro.
Žal mi je za te besede.
Kot testament ljubezni so,
a curljajo v praznino,
kjer nisva skupaj.
Nikoli jih ne bom zaslišal,
nikoli razumel.
Tudi Večni se takó
razgalja vsako noč
& mi šepeta,
a ga ne slišim več.
Zaradi šuma vode.
Zaradi želje
očistiti se
z lastnimi rokami.
Gorazd Kocijančič · 143