Ivan Dobnik - Vilenica

130 · Ljiljana Jokić Kaspar
Štiri male ženske
(odlomek)
Zgodaj zjutraj, ko so si petelini še pulili zlato zelene perjanice in drgnili
žarko rdeče grebene ob mokro travo, se spotikali in se majali zaradi
včerajšnjega pijančevanja, kokoške pa so se s privzdignjenimi nogami kot
kakšne pijane kmetice valjale po toplem gnoju, je Jožef Magda, poslednji
mož gospe Amalije Kasa, pazljivo, da jih ne bi pohodil, pobiral drobne,
temnordeče višnje iz žganja, tiste višnje, ki jih pijane živali niso uspele
pojesti.
Kateri bedak je ves lonec stresel na gnoj, je razmišljal, le zato, ker je na
steklu majčkeno zeleno, on pa bi to pojedel brez problema, nihče ne bi niti
opazil, da jih ni. Odkar se je začela vojna, mu je žena prepovedala piti, a ve
se, kdaj morajo ljudje piti, je razmišljal Magda. Takrat, ko se jim od strahu
tresejo hlače. In glej, zdaj mora sedeti trezen in poslušati grmenje topov iz
daljave in na televiziji gledati, kako se koljejo.
– Ti si Madžar in pazi, kako se obnašaš, mu je rekla njegova žena.
– Pa kaj, če sem! Danes vsakdo ubija vsakogar ne glede na to, kaj je in kdo
je, je odgovoril Magda. Ona pa je vseeno skrila vse žganje in vino, celo
višnje in hruške v žganju, kar je bilo v njihovi hiši sicer bolj za desert.
– Ko je potrebno delati, sem dober, je nasprotoval, čeprav mu tudi to ni
pomagalo, da bi namočil grlo.
– Ko sem te spoznala, nisi pil, mu je oponašala.
– Nekoč sem se ukvarjal s konji, ne z ljudmi, s čebelami, svinjami,
kokoškami, je našteval Magda. Še vedno se, za razliko od mnogih,
spominjam, kaj sem bil in kdo sem. Če bi se pisal Kasa, bi mi bilo mnogo
lažje v tej hiši, bi godrnjal in odhajal med svoje panje ali pa v kokošnjak,
da bi se razvedril. Nekoč je bil postaven in lep moški, izjemno močan,
plavolas, najboljši konjerejec in konjevodec v ravnini od novosadskih
vasi pa vse do Slavonije in Baranje, preko madžarskih step do same meje
preteklosti, od koder so prijahali njegovi predniki na strastnih tatarskih
konjih, katerih kopita so kopala zemljo v samo srce in puščala v sledeh
zapisane usode vseh na Ravnici rojenih.
Ko je pobral pijane kokoške, da se žena ne bi razjezila, ko bi jih videla, je
pregledal svoje panje. Dvignil je pokrov prvega, iz katerega je čudno in
neznano zaudarjalo, in namesto satja je v lesenih okvirjih videl črno gosto
katranasto maso. Vsi panji so bili pusti in brez čebel.
To leto so čebele namesto medu nabrale katran, s katerim so bile
napolnjene vse jame in vsi jarki okoli Brezna, luknje, neobdelane njive
in zapuščene livade. Na vse strani je bilo črno in lepljivo, da so naključni
potniki zapuščali ta kraj z željo, da se nikoli več ne vrnejo. Sezuvali so se,
odmetavali čevlje in v nogavicah odhajali dalje.