Ivan Dobnik - Vilenica

Kava in tobak
Ko sem začenjal pisati, še nisem vedel,
kaj bodo pesmi naredile iz mene, kak
čuden, venomer nenaspan vampir bom postal,
da bom s prosojno kožo pohajal po mestu,
kot bi bil malce zafiksan, legal nič prej kot
z besnim svitom in pri belem dnevu še zmeraj
lazil od znanca k znancu brez fičnika v žepu,
kot kakšna uš, mrčes, ki ga v sanjah prikliče
košček gole kože ali pa mogoče vzdih.
Prav tako nisem vedel, v kaj me bodo končno
spremenile te trapaste pesmi in da me
boš ti spet oživila in da bom viden le
zaradi tebe, s tabo bom, ljubica, šel spat
in prečakal ta hip, da se pogrezneš v spanec.
junij 2003
Kreola, mestica
Ti si čudna in čuden sem jaz, to se tako
lepo ujema, skupaj bova osupnila
svet, s prsti naju bodo kazale družine,
ko bodo šle na sprehod, zato bova slavna
in zelo skrivnostna, filme bodo snemali
o naju, čisto neresnične. V kak brlog
se bova vselila neko decembrsko noč
in se ljubila in ne bova poznala drugih
nalog in opravil. Naletela sva nase
v ogromnem svetu, prepoznati se naju da
samo po jeziku. Pokaži jezik, mucka.
Pravljico ti povem. Zdaj bova zmeraj skupaj,
vse se lepo ujema, in jezik naju bo izdal,
svet naju bo ubil, v roso, v pepel spremenil.
december 2004
Tomasz Różycki · 243
Prevedla Jana Unuk