Ivan Dobnik - Vilenica

202 · Aleksander Peršolja
Pomlad
Čarovnica je odprla oči
in zazehala v griče,
premaknila zvonove v dan,
v novo pesem barv.
Zbudili so se tudi drugi glasovi,
poigrali so se novi odmevi,
ko je noč pozabila na svoje poslanstvo
staranja, ječanja.
Vsa sonca vneto iščejo
zaspance čutenj vesolja
in preigravajo čare slasti
nežnih hrbtov rojevanj vil.
Nedokončane orgije ponovno
odpirajo vrata iskanja.
In čisto na robu čakajo oči.
Tiste oči roba.
Proti robu
4.
Ni veliki zvon
in tudi ni veliko obzorje.
Je samo nek curek vesolja,
ki se poigrava s temo,
morda tudi s svetlobo
nekega tujega sonca.
Ni niti zven glasov,
ujetih v mreže,
ki jih ni.
So prividi rok,
ki jih ni.
Zvon je samo delček
svojega začetka.
Zvona.