Ivan Dobnik - Vilenica

Stanka Hrastelj · 119
Gleda ga poželjivo in treplja ga, ko prideva, bolj boža kot treplja, dotika se
ga, zapeljuje ga, Polič zapeljuje mojega moža vsakič, ko se oglasiva pri njih,
vpraša a ne da bi mi zdaj popili en krasen barikiran zweigelt, še prejšnji
teden je ležal v Langenloisu, ali pa reče dragi moji, že dolgo nismo srkali
dobrega traminca, tale je naravnost iz Alzacije, nikoli pa stari, boš pir, a
Erik njegovega truda sploh ne opazi. Po svoje me to zabava, Polič se mu
meče pod noge, Erik Paternoster pa ostaja ledeno hladen, hladen, a prijazen,
vljuden, celo topel, mehak, mehko vzvišen nad trubadursko podoknico,
posluša jo, a z okna ne spusti izvezenega robca. Polič je tudi tisti, ki
na mizo prinese na kolobarje narezane paradižnike in mozzarello, na njih
nekaj kaper z otokov in zaokrožen tanek curek hladno stiskanega oljčnega
olja z Brd, po vrhu pa potem, ko je krožnik že na mizi, posuje ščep solnega
cveta s sečoveljskih solin in ta trenutek naravnost ljubim: Poličeve zagorele
roke, dolge vitke prste, kako segajo v posodico, zajemajo kristalčke,
polne morja in sonca, in jih spuščajo nad rdeče kolobarje volovskega srca
in bivolje mozzarelle, zaradi teh prstov mu rečem Polič in ga ne kličem po
imenu, ki ga ima zapisanega v dokumentih, ker ga globoko sovraži, zaradi
teh prstov. A ne vem, zakaj hodiva k njima, ne vem, kaj vleče Erika, vem le,
zakaj pristajam na te obiske, poleg teh slikarskih rok in dolgih prstov ima
Polič v stanovanju risbo Zorana Didka, preprosto risbo iz vsega nekaj potez,
v njih pa je vsa širna svoboda tega sveta, sproščenost, samozavest in pogum,
ki ga jaz nikoli nisem in ne bom imela, tako oster pogum, da s stene sije
naravnost v moj namišljeni prizor Ireninega blebetanja in mojega truda,
da se rešim zanke, pomaga mi, pomaga mi zrahljati vrvice, a ko vstanem
in dam Ireno na OFF, vidim, kako neznatna sem v primerjavi z jasnostjo
Didkovih potez, tako drobna in smešna, kajti v tem, da nekoga utišaš, ni
nikakršnega poguma, nikakršnega.
Spet greva na obisk, tokrat s steklenico zlatega samoškega vina iz grozdnih
rozin, palaio nectar, eno leto je, kar sva ga prinesla iz Grčije, za posebno
pri ložnost, potihem sem vedela, da je imel v mislih moj trideseti rojstni
dan, vendar ga je Erik že danes, tri mesece prezgodaj, prinesel iz kleti in
pomežiknil, kaj pa, če bi mi danes tole odprli, je rekel in so se zamajala tla
pod nogami, zakaj pa ne, danes naj bo posebna priložnost, ne moj trideseti
rojstni dan, danes, ko sva po petih tednih ponovno namenjena k Poličevim,
po petih tednih od afere, neprijetnosti, pet tednov nazaj smo sedeli
pri njih in v usta nosili marinirane garnele z rukolinim pestom in lističe
polente, ko je naenkrat nekaj močno zaropotalo, udarilo v šipo, spogledali
smo se, Polič je planil k balkonu, odprl vrata in obstal vkopan in upadel
med vrati, Irena je planila za njim, pogledala v smeri njegovega pogleda in
zavreščala, vreščala je in cepetala z nogami, vstala sva še midva, mirno in
elegantno, še vedno imam v glavi upočasnjen posnetek, kako sva spokojno
odložila prtička na mizo in graciozno vstala, z mehkimi puhastimi gibi sva
se obrnila proti balkonu, s pomirjujočimi očetovskimi kret njami sva roke
položila na njuna ramena in ju spravila v prostor, Erik je rekel trubadurju,