Ivan Dobnik - Vilenica

Pavel Brycz · 53
v štirinajstletno devico Rahelo naselil hudobni dibuk? Se je zgodilo tedaj,
ko je dedek Izak, tedaj komaj štiridesetletni vročekrvnež, zlomil svoji hčeri
nos, jo potem preklel in pregnal od doma, nato pa raztrgal jopič na sebi,
si posul glavo s pepelom iz ohlajene peči in na škodoželjno veselje sosedov
tulil z nizkega okna v vijugasto uličko kakor volkodlak z rumenimi punčicami,
ki so ga ujeli Rusini v skopec?!
Rahela je svoji materi in rabinu v joku zaupala, da o nobenem živem moškem
ne ve nič, popolnoma nič, prisegla je na Toro, ki je ležala na bralnem
pultu, in rabinu je silno trzalo trudno oko in pot ga je oblival s kislo kopeljo,
ko je moral z vsem telesom odvrnjen od te deviške hotnice poslušati,
da tale deklina z lasmi kakor ovčje runo, črnimi kakor vranje perje, kot
poučena nevesta ne ve, kako se leže z moškim, in ne zna razložiti drugače
kot z zlimi čari, kako je mogel vanjo priti sad življenja, zaradi katerega se
vsi okrog nje obnašajo huje kakor do smrti sestradani mrliči.
V solzah, ki so tekle v potokih in bi zmehčale še finski granit, je priznala
le dekliške igrice z enako starimi kristjankami, pri katerih so se igrale
samostanske nune – rabijevo oko se je zaprlo, da bi ustavilo svoje večno
premikanje, babica Dora se je grizla v zapestja, da je tekla škrlatna kri, to
dekle si je najbrž mislilo, da bo iskrenost omehčala odrasle in izgnala tuji
plod iz njenega telesa, do najmanjše potankosti je opisovala, kako so se
razposajene gojevske deklice natikale na predmete, podobne jesodu, tudi
ona je to počela, smejale so se in druga drugi pomagale, ko je tu in tam kapnila
kakšna solzica od bolečine, brisale so si jo z dišečimi robčki, prinesle
pa so tudi različna vlažila, da bi kumarice, sveče, kipci gojevskih otožnih
gospodov in gospa lepo polzeli.
Rabin Hirš je poskočil in korakal po izbi, kjer je sodil svoje ljudstvo, sem
ter tja je hodil kakor cirkuški lev v maneži, vlekel se je za dolgo črno brado,
sopel in slišal tisti glas Sodome in Gomore iz nežnih ust gospodične, ki
baje niso nikdar spoznala moških ustnic.
»Potem so me, rabi, Katarina in Leona Zamoszovi z Julijo Nowakovo s
prstom na ustnicah peljale v klet, v skrivno sobano gospoda Leopolda,
njihovega očeta in strica. Je krščen Žid in baje čarovnik. Mislila sem, da se
širokoustijo,« je Rahela trmasto požrla več unč solza. »Trdile so, da mu je
avstrijski cesar z zlatom plačal za neke tajne službe.
V prostoru sem zagledala zaklade, ki jih je gospod Leopold nakopičil na
svojih potovanjih po svetu, slike plemenitih dam, ki ti sledijo z vsevednim
pogledom in jim nikoli ne uideš, zlate svečnike, bleščeče kot sonce v ribniku,
prelepo poslikano porcelanasto posodo s poševnookimi zmaji, kipe
alabastrnih nagih ženskih teles, ki sta jim zlasti mršavi sestri Katarina in
Leona zavidali njihove oble prsi, najbolj od vsega pa me je osupnil kip
prelepega mladega moškega z jesodom, štrlečim pokonci kakor žugajoč
prst. Tega so mi Katarina, Leona in Julija predstavile kot svojega ljubimca.
Bi rada tudi ti postala njegova žena? so se hihitale. Tega ne bodo nikomur
povedale. Ne bo se postaral, ne bodo mu izpadli lasje in ne splesneli brki,