Ivan Dobnik - Vilenica

28 · Mircea Cărtărescu
našel veliko truplo, ki se je pozibavalo na prepihu. Ženska, ki jo je razžrla
sol, je zapolnila vsa tla iz mozaičnega cementa. Njena krila so se stopila,
pomešala so se z morskim rastlinjem kot rjava pasta, kot rjavi žele. Štedilnik
se je zajedel v njene boke in lasje so se ji zapletli v zaveso z metuljastimi
pentljami. Štiri ali pet metrov je moral biti visok velik, razjeden in v krpe
ovit kip.
Zbudil sem se čisto na tleh, zavrt kot sklerotik, ki se ne more spomniti, kdo
je. Poskušal sem znova podoživeti prostrana in mrtva področja svojega uma.
Na gojišču klic mojega talamusa, tam med hipotalamusom in amigdalo je
zraslo nekaj stavb iz kaširanega papirja. Nad njimi je svetila velika severna
svetloba opne. Ponavljal sem: od rojstva do drugega leta – na Silistri,
predmestni ulici v četrti Colentina, od drugega do tretjega leta – v bloku,
v četrti Floreasca, ob neki garaži, od tretjega do petega leta – v vili, tudi v
Floreasci, toda tistikrat na tihem in lepem drevoredu, poimenovanem po
italijanskem skladatelju. Potem na bulvarju Štefana Velikega, v velikem
bloku, ki se je dotikal Milice. To so bili pozabljeni kupeji moje polžje
hiške, kot cela vrsta vse večjih lobanj, na katere je moj um pozabil, ki so
jih pustili za sabo, da bi jih kot zobe razjedel karies vse do krvavečih dlesni.
Vem, da sem tam stanoval, nekaj spominov sem še ohranil, toda nobenega
doživetja, nobenega čustva, nič resničnega. Tiste tri ali štiri stavbe so bile
kot krivi zobje v protezi moje matere, z mrtvimi živci, ki jih štrene ven
in arterij niso več oskrbovale s krvjo. Plastika, čisto navadna plastika in
neumnost. Domneval sem, da so njihova vrata samo gravirana v stene, da
so notranjosti polne, masivne, kot nadev pralinejev, da je bilo vse groba,
poceni imitacija. Vem, da sem se vse bolj trmasto vrtel okrog teh stavb, saj
so bile v tem iskanju moja edina markacija. Poskušal sem rekonstruirati
svojo možgansko žival v njenem čudnem baletu, z otipavanjem izboklin
druge za drugo sledečih si stavb, lobanj, v katere se je zatekla, ki so jih
zgradili iz njene poapnele sline. Potrpežljivo je mêsek uma zgradil sobe in
strehe, pokrajine in dejanja. Ko je zrasel, jih je pustil suhe in prazne kot
porumenele lobanje psov na nepozidanih zemljiščih ali kot čisto notranjost
glav lutk iz gume.
Prevedel Aleš Mustar