Ivan Dobnik - Vilenica

16 · Mircea Cărtărescu
Mircea Cărtărescu
Nagrajenec Vilenice 2011
Lidija Dimkovska
Romunska kultura je dala Evropi avtorje in umetnike, ki niso zaznamovali
samo evropske umetnosti, marveč ves evropski kulturni prostor: zadnjega
romantika Mihaia Eminescuja, prvega dadaista Tristana Tzaro, zadnjega
nadrealista Gelluja Nauma, prvega predstavnika dramatike absurda Eugena
Ionescuja, izjemnega modernističnega pesnika Nichito Stănescuja,
svetovno znanega antropologa religij Mircea Elijadeja, filozofsko vest človeštva
– Ciorana, Brăncuşijevo vertikalno perspektivo umetnosti, lirično
pesem vileniške nagrajenke Ane Blandiane, dvodomnost proze Nobelove
nagrajenke Herte Müller. Večino je svet ponesel onstran meja Romunije,
vsi pa so Romunijo ponesli v svet. Med sodobniki v največji meri Mircea
Cărtărescu, ki je že dvajset let najbolj bran, komentiran in popularen romunski
pisatelj doma in v tujini, avtor, ki v svoji literaturi razširja meje
sveta, pesnjenja/pisanja in življenja.
Že v osemdesetih letih, ko se je romunska književnost dušila pod zadnjimi
pritiski cenzure Ceauşescujevega režima, je Mircea Cărtărescu radikaliziral
romunsko poezijo in s svojimi pesmimi postavil mejnik med modernizmom
in postmodernizmom. Bralci so spet vzeli v roke poezijo, saj se je rodil novi
up, njegova poezija, polna življenja, vsakdanjika, znanega, pozabljenega, se
je vročično brala. Postmodernizem je romunski književnosti dal novo priložnost,
da zadiha, da spet postane eksistencialni del življenja, tako kot je to
uspelo pesniški generaciji v Romuniji v šestdesetih. Cela generacija, imenovana
»generacija osemdesetih«, je na subtilen, notranji in do takrat nepojmljiv
način tkala novo teksturo romunske književnosti. Sam Cărtărescu v svoji
pisavi poudarja, da se je boril za »preklop na resničnost« v romunski poeziji.
S ponedeljkovim književnim krožkom, ki ga je vrsto let vodil v Bukarešti,
je med mlajšimi romunskimi pesniki ustvaril pravo šolo postmodernistične
poe zije. Vsak se je na svoj način priklopil na resničnost, ustvaril lastno poetiko,
lasten pesniški svet. In Cărtărescujev svet je najbolj avtentičen, unikaten
in neponovljiv: njega bere tako elita kot tudi preprost človek, premaknil je
meje med avtorjem in bralcem na višjo raven, ko se človek pretopi v svojo
narativno/lirično podobo in ko se naracija/pesem prepleta z življenjem. Junak
v njegovi poeziji gre končno na ulico, vozi se s tramvajem, gre na tržnico
in živi svoje lastno življenje, s svojim imenom. V vsej njegovi literaturi,
naj bo lirska ali prozna, se junak imenuje Mircea. Eksistencialna in estetska
plat literature in življenja se prepletata, pesnik se ne boji čustvenosti, jeze,
frustracij, veselja, razgalja dušo, telo in um do skrajne meje sociološkega,
političnega, fiziološkega, kulturnega in (avto)biografskega doživljanja jaza tu
in zdaj. Antropocentrizem, tako značilen za postmodernizem, se je pri Cărtărescuju
povezal z naracijo vsakdana, v katero vstopa tudi sen, nočna stran