Ivan Dobnik - Vilenica

med nami
(odlomek)
Angelika Reitzer · 227
1
Stari se sprehajajo po polju, nevpadljiva postavitev, učinkovito. Klärchen
se je pod roko oklenila sestre, oblečeni sta v brezrokavnika ali puloverja
enake barve in videti je, kot bi bili skupaj pri frizerju. Sneli sta si očala, podobnost
je zdaj še bolj očitna. Tesno za njima stari gospod z dvojčkoma. Že
zdavnaj odraslima, a deškima kot vedno. Njuni preči se ji bleščita naproti,
že od daleč kažeta nekakšno pot ali smer ali pa vsaj svetlobo. Sprehajata se,
z rokami v hlačnih žepih; kot vedno vštric, kot vedno bi odgovarjala na pol
sinhrono. Kot vedno sta pač kot vedno, tako je že vse njuno življenje. Oče
stopa po pokošeni travi, njegov trebuh ni več tako velik, zelo je shujšal.
Srne, ki se po predstavi počasi prikažejo iz gozda, občinstvo je Clarissa. Zadovoljni
s prikazanim se odpovejo priklonu. V skupinicah postavajo med
vrtnim pohištvom, ki izginja za in pod njimi. Stric Heinz stoji za Klärchen,
roko je odložil na njeno vijoličasto ramo. Ona bi rekla: Barve španskega
bezga, srček, saj veš? Španskega bezga.
Clarissin šofer je zamenjal stran, stopil je v sliko, si poiskal prostor zadaj.
Toda morda je prej celo nasprotno, to bo bolj držalo. Za kratek hip je izpadel
iz slike, vedno stori, kar mu naložijo, in zamenjati stran, to je od vsega
najlažje. Na voljo je. Medtem ko Clarissa stopa z vlaka, ji zazvoni telefon.
Vlak je bil poln in takrat je vedno poln tudi peron, ljudje se valijo proti izhodu,
za sabo vlečejo kovčke, ves peron je prerivajoča se, glasna množica, v
kateri vsi vztrajajo na svoji poti, zato so drug drugemu kar naprej v napoto,
zaradi hitenja napredujejo počasneje. Clarissa brska po torbi, gre naprej; to
pomeni, pusti se potiskati naprej. Na rami nosi usnjeno potovalno torbo,
čez njo še ročno torbico, neudobno je in sili jo, da hodi postrani, ker je
torba težka in ona brezoblična in ne more presoditi, koliko prostora potrebuje.
Rada bi se pretvarjala, da je to še vedno rutina, zoprna, a znana: razmišljati
o naslednjem sestanku, o ljudeh, ki bodo prisotni na pogovorih, o
svoji predstavitvi in o tem, da jo vsa dokumentacija, urejena in v pravilnem
vrstnem redu, čaka v mapi iz govejega usnja. Vedno je enako, ne najde telefona
in se jezi, kajti kdo jo zdaj kliče, to že ve. Najde telefon, ki ne zvoni
več, v knjigi, čisto na dnu torbe, in njeno predvidevanje se potrdi, seveda,
nato ji torba zdrsne z ramena, še bolj je jezna in sama sebi se zazdi kot lik v
burleski. Ali ljudje okoli nje gubajo čelo, se smejijo ali gledajo mimo, tega
sploh noče vedeti. Ta, ki je klical, stoji na peronu, dobri dve leti se nista
videla, v pozdrav si stisneta roko. Začuden reče: prav dobro si videti. Skupaj
se odpeljeta v podeželsko gostilno, kjer bo slavje. V avtu bi začudenje
raje preklical, a to ne gre. Clarissa se je dobro počutila. Kolikor toliko. Ne
misli tako, prav gotovo ne. Toda na koži takoj začuti mozolje, natanko ve,
na katerih mestih je močneje naličena, in po ščemenju na bradi ve, tam je
gotovo velika rdeča lisa, ličilu navkljub. Vrti gumb na radiu, hoče priklicati