Ivan Dobnik - Vilenica

Claude Monet. Sraka.
Prečudovito jutro, severni sij,
ki pronica iz vseh kotov, vstopa
skozi letve in meče senco
neizbežnosti. Sneg nosi v sebi globoko tišino,
še globljo, kakor da ure in ure zijaš v vodnjak,
da bi videl njegovo dno.
Drevesa molčijo, vsak premik je
v trenutku zadušen, sneg vodi
oči, otip, zvok, besede, krike.
Krokarji, srake predstavljajo tišino,
in vse, kar jim preostane, je opazovanje.
Vse je tišina, vse je pogled,
v notranjost stvari, proti krošnjam
dreves, ki se širijo v iskanju kisika
kakor plavalec, ki je predolgo pod vodo.
Da bi se vrnil na površje in se srečal s prežečim
pogledom srake. To je vse, kar nam preostane,
prežeč pogled, neizogibna grožnja.
Sprememba v čudni in tihi nepremični umirjenosti.
Xavier Farré · 349