Ivan Dobnik - Vilenica

402 · Alberto Manguel
Odisejeva vrnitev
»Sam sem videl na svoje oči tudi Sibilo v Kumah: v steklenici je visela, in ko so jo paglavci
po grško spraševali: 'Sibila, kaj hočeš?', jim je odgovarjala: 'Umrla bi rada .'«
Petronij, Satirikon . 1
Odisej je obrnil hrbet pristanišču in krenil po razdrapani stezi, ki je vodila
skozi gozd proti hribovju, tja, kamor ga je napotila Atena. Skupina mož je
povisevala okrog naftnega sodčka, v katerem je gorel ogenj. Zamomljal je
v pozdrav in za trenutek obstal pri njih, da bi si ogrel roke. Nato je vstopil
v mesto skozi krušljiva kamnita vrata.
Atena je zahtevala celotno plačilo, preden ga je odpeljala na ladjo, plačilo
pa je zahteval tudi kapitan, preden je dovolil njemu in drugim štirim, da
so zlezli v leseni zaboj in se pokrili s surovimi kožami za izvoz. Tovora
živalskih kož, mu je povedala Atena, se carinikom zlepa ne zdi vredno pregledovati.
Pozneje se je poskusil umiti v slanici, toda smrad mrtvih živali se
je še vedno lepil nanj kot mokra cunja.
Vsa ta leta, ko je bil zdoma, se je spominjal poti domov le kot posamičnih
slik: Angležinjine hiše, hrasta, obdanega s krogom iz kamnov, poševnega
zidu, po katerem je svojčas plezal s prijatelji in se igral, da je gora. Zdaj se
je prepustil nogama, da sta ga nosili kot muli, ki poznata pot. Naravnost
naprej, potem levo, potem desno, pa spet levo. Strmeč se je ozrl okoli sebe.
Je to pravi kraj? So to hiše, ki jih je nekoč poznal, nekatere zgrajene tako,
nekatere drugače? So res imele tako popleskane polknice? Od množice krajev,
ki jih je videl, je nosil v sebi podobe, ki niso bile njegove, in zdaj so
se v pravi zmedi vtisov prekrivale, se lepile na napol pozabljena prizorišča.
V otroštvu je bilo vse jasno izrisano: za vse okoli njega je obstajala beseda;
vsak dogodek, vsak človek je imel svojo oznako. Zdaj pa ne. Že pristanišče
je imelo drugačen videz: tovori sadja s Karibov, traktorji iz Združenih
držav, plavolasci iz Norveške in Islandije. Iz krajev, ki jih je poznal daleč
proč. Ne tukaj.
V nosnice mu je vdrl vonj po naftnih hlapih in veter je prinesel vijoličast
prah, kakršnega ni nikdar nosil v njegovem otroštvu. Med vrati neke hiše
je stal bled mladenič s čelado in ljubeče božal puško. Mimo njega je prihrumel
terenec in zavil proti staremu pokopališču. Okno visoko zgoraj je
odprl in spet zaprl črnec s solno belimi lasmi, slep na eno oko. Na kamniti
klopi je sedela ženska s kačami v laseh in zmerjala mimoidoče. Nekaj otrok
v delovnih haljah je s kamni obmetavalo trop psov. Celo psi so se mu zdeli
tuji. Kdo so to, ti ljudje, ki nikoli niso sodili sem, ljudje, katerih zgodbe
so se pripovedovale drugje, v jezikih, ki se jih nikoli ni naučil, v krajih,
kjer je bil nekdaj tujec? Postal je ob vodnjaku, iz katerega so nosile vodo
1 Slov. prevod: Petronius Arbiter. Satirikon. Prev. Primož Simoniti. Ljubljana:
Cankarjeva založba, 1973, str. 69. (Op. N. G.)