Ivan Dobnik - Vilenica

110 · György Dragomán
kvalitetnega moldavskega ali korejskega ponaredka, lahko verjame, da tehle
evrobankovcev sploh ni mogoče ponarediti, oni tam v Bruslju pa tako ali
tako na debelo verjamejo v vsemogočno elektroniko, da, tudi tukaj, na meji,
ne morejo brez nje in počno z njo vse mogoče, povsod so nameščeni laserski
detektorji, ki zaznavajo vsak premik. Infra kamere in instrumenti, opremljeni
z magnetnimi detektorji, pa zaznajo vsak korak. Poročajo pa tudi o tem, da so
Nizozemci naredili že tudi prototipe za sledilne pse, ki bodo izsledili DNK,
za kar bodo bojda potrebovali le eno molekulo, in tudi o tem že govorijo, da
so nad tankovske gosenice vsadili tako močan servomotor, da bodo lahko v
šestih desetinkah sekunde dosegli skorajda nadzvočno hitrost, in če jih bodo
začeli serijsko izdelovati, potem bo brez dvoma konec tudi z vsem tem, kar
počnem jaz, kot da že zdaj, brez teh iznajdb, ne bi bilo dovolj težko – že zdaj
morajo klienti vse to plačati kar s celim svojim premoženjem. To pa si lahko
tudi zdaj privoščijo samo zelo redke stranke. Jaz pa moram biti celo srečen,
če se mi posreči v enem mesecu spraviti tja čez dva ušiva begunca, medtem
ko sem prej, ko je bila meja posejana le z minami, spravljal čez tudi po sto in
celo dvesto ljudi, od katerih je vsaj polovica tudi srečno prišla na drugo stran,
da, da, nekoč, ko so lahko shajali še brez te preklete vrhunske tehnolo gije.
Namrščil se je, ugasnil ultravijolično svetilko, z gumico spel šop denarja in
ga pospravil. »Denar je v redu,« je povedal v francoščini, »me veseli.« Odprl
je največji predal zamrzovalnika in privlekel na dan dva para ledeno mrzlih
gumijastih škornjev in dvoje neoplanskih oblek s čeladami. Eno je izročil
moškemu, drugo ženski. »Tak tako,« je dejal, »oblecita se, medvedja mast
vaju bo zaščitila pred mrazom, le koža se vama bo v najslabšem primeru takole
za kako dlan ali dve odluščila, zato pa sta lahko brez skrbi, saj vaju v nobenem
primeru ne bodo odkrili, tisto vajino neznatno količino toplote, ki bo zdrknila
skozi neoplansko obleko, pa bo nadoknadila medvedova temperatura.«
Moški je segel po obleki, zasikal zaradi mraza, ki ga je oplazil po dlani, potem
pa nekaj vprašal žensko, ta pa se je obrnila proti Zeusu in vprašala: »Kaj imajo
pri tem opraviti medvedi, njihova temperatura?« Zeus je stopil k železnim
rešetkam in z njih sunkoma zvlekel plahto. »Potovala bosta na medvedjih hrbtih,«
je rekel. Mož in žena sta skozi rešetke zagledala dva medveda, kako sta
suvala posodo pred seboj. Zeus je slišal, kako sta stranki kar zahlastali za zrakom.
»Oblecita se že vendar, pohitita,« je priganjal. »Pa brez strahu, medveda
sta krotka, jaz sem ju zdresiral. Druge poti čez mejo enostavno ni. Samo zanju
se lahko odločita. Z njuno pomočjo so doslej še vsi prišli prek. Rjavi medved
je v Uniji zaščitena žival, nanj ne smejo streljati, ker bi graničarje grinpisovci
pri priči obglavili, medvedi se lahko po mili volji pozibavajo, kjerkoli se jim
zdi, in celo veseli so, če jo ti mahnejo čez mejo, saj se – če drugega ne – na
ta način osvežijo in se še izdatneje razmnožijo.« Zeus je umolknil in se zazrl
v stranki, ki sta stali pred njim, preoblečeni, v oblačilih, s katerih je puhtela
hladna para. Moški je nekaj povedal ženski, ki pa ni prevedla njegovih besed,
pač pa se je raje odločila za prerekanje. Čez nekaj časa je spregovorila, v francoskem
jeziku: »Nismo se tako dogovorili,« je dejala. Zeus pa se je nasmehnil:
»Kako da ne, rekel sem vama, da vaju bom spravil čez mejo, in to se bo tudi