Ivan Dobnik - Vilenica

Mircea Cărtărescu · 27
niso bili enako pomembni. Magistrale sanj so se hitro zlile v avtoceste
resničnosti, ustvarjale ozvezdja in engrame, ki bi jih od zgoraj kdo lahko
bral kot večbarvno tetovažo, kdo od zelo spodaj pa bi jih na lastni koži
lahko občutil kot sadistično trpinčenje tetoviranja. Včasih sem se sredi noči
zbudil s popolnoma mrtvo roko, mrzlo kot kačja koža in čudno težko, bila
je mehek predmet, ki sem ga lahko premikal samo z drugo roko. V mislih
sem jo videl kot črno modrikasto, nerazumno sem jo gnetel, z grozo, ki bi
jo občutil, če bi po mozaični hrbtenici božal anakondo in nesmiselno upal,
da jo bom še kdaj lahko čutil kot del sebe. Ko sem jo spustil, je spet padla
na blazino in šele ko so gibi sem in tja na hladni koži pridobili na moči, je
negibno meso dobilo mravljince in jaz sem se znova zmuznil v ohromelo
rokavico. Njene čipke iz živcev, žil, limfnih kanalov in cevčic psihične
energije so znova oživele in kmalu je bil moj telesni obris spet popoln.
Tudi sanje so me potiskale v preteklost. Približno dve leti pred tem, ko
so nasproti zgradili nov blok, sem nenehno sanjal plezanje na vrhove
z vrtoglavo višino. Ponavadi so bili v črni, kot nebotičnik tanki skali
naseljeni prostori in stopnišča, a sem se raje povzpel po zunanji strani, se
oprijemal enega kamna za drugim, vedno više, dokler nisem prispel do v
meglo ovitega vrha. Zdaj so vrhovi in stolpi izginili, sanje me nosijo po
pogreznjenih prostorih, mokrih od razburjenja, po stavbah in sobah, ki
sem jih prepoznaval, ne da bi vedel od kod, kdaj sem tam že bil in kaj se
je takrat zgodilo, zato se me je lotil sedanji histerični jok, ta omedlevica
in nečloveška žalost življenja v takšnih notranjostih. Sanjal sem zgradbe,
potopljene v bistro in mrzlo vodo, ki sem jo lahko vdihaval in ki me je
ovirala, da bi vztrajno hodil dalje. Skozi razpršeno svetlobo, ko so mi med
tekočimi tokovi plapolali lasje, sem se napotil proti ogromnim ruševinam,
proti rumenim in modrim stenam, ki so se nahajale več tisoč metrov
globoko na vodnem dnu. Po pesku so se plazili rdeči raki, vsake toliko
je pred oknom skočila riba. Fasade so bile plesnive in uničene. Skozi
nabrekla in s školjkami okrašena vrata sem vstopal v notranjosti, polne
razburkane vode. Kako visoke so bile sobe! Kako sta jih načeli dekadenca
in melanholija! Nad servirno mizico so pluli vezeni prti, v kozarcu iz
rdečega kristala v vitrini je zrasla velika lilija, iz oguljene mlake na preprogi
so se dvigale korale, na katerih je kot parazit živel kril. Na stranišču si je
gnezdo naredila hobotnica, v banji pa se je vrtel iskreči se prah. Preiskal
sem vsako sobo, poskušal ugotoviti, kje sem, od kod poznam radio z gumbi
iz slonovine in magičnim očesom, šivalni stroj s tako zarjavelim pedalom,
da je bil nerazpoznaven, sliko z dvema volnenima mačkama, katere okvir
je zacvetel od na tisoče gomazečih črvov. Celo stoli, ki jih je razmetal in
razmajal prepih, so mi bili znani. Ja, enkrat sem že sedel med njihovimi
kvišku obrnjenimi krivimi nogami in se gugal ob rumenih pomladnih
večerih. Osamljenost, ki je v resničnem življenju ne doživi nihče in ki ti
kot divja zver polomi noge, je načela moje notranje organe. Sanj je bilo
konec, ko sem se v kuhinji sklonil k nogam stare hladilne omare in tam