Ivan Dobnik - Vilenica

254 · Ľubica Somolayová
S priprtimi očmi
Ko ponoči ne spim,
si izmišljam
borovničev kolač
Napihnjeno sladko testo,
polno por in luknjic,
potopljenih jagod,
ki za vedno pustijo
okus za zobmi
Mislim na globino,
ki jo je oblikovala sadna svetloba,
in v ospredje postavljam vse bistveno
Iz jasnih barv tam nekje
znova izstopaš ti
Z mojo zobno krtačko
skušaš v ustih očistiti
neprijetne detajle
Vonjaš po odeji
in v postelji za teboj
ostajajo sledi:
jamice za petami,
ki so odšle nekam na sever,
odtis glave je plitkejši
Krilim v preseku
odkritih dolžin in širin:
tvoj odlitek dobiva
še jasnejšo silhueto,
lokalizacija moje postelje
pa globalne povezave
Včasih se oddaljim,
da lahko vidim,
če se postopno spreminjam
v tvojo podobo