Ivan Dobnik - Vilenica

Ljiljana Jokić Kaspar · 133
valovih! Kadar se je spustila na zemljo, ni opazila razlike med dnevom
in nočjo, ker je popolnoma oslepela. Tipala je v mraku in se neprestano
spotikala ob noge in roke stanovalcev.
Ljubimca sta šla na živce vsem, Viktor pa je za mizo vrtel glavo vsakokrat,
ko ji je Atila z roko in prsti dajal hrano. Mežikajoč kot hvaležen hišni pes
jo je jemala z zobmi.
– Samo še z repom mora pomahati, je rekla Babatetka sestri Amaliji.
– Vidve ne razumeta ljubezni, je rekla tetka Klara.
– Ljubezni nihče ne razume, je rekla gospa Amalija.
– To ni ljubezen, je rekel Viktor.
– Zakaj mora vsakdo nekaj pripomniti, je vprašal Kiči.
– Pojdi bruhat, mu je zabrusil njegov malo trčeni očim.
Ko se je Dafina nekega dne povaljala po vročem olju, je bilo že prepozno,
ker se je njen ljubimec pripravljal za odhod.
– Vsi imajo radi Benetke, butasta ravninska krava! Kaj bi rada? Vem, kaj
ti potrebuješ, livado in travo, da se paseš!? V Benetkah sem ti kupil darilo,
pa si ga vrgla v smeti! Imaš kak problem? Poznam vas iz Ravnice, vsi ste
labilni in duševno moteni! Mučite živali in jeste slanino z ocvirki. Zato pa
ste tudi tako nori! Že generacije se pobijate zaradi neke bedaste pesmi in se
obešate po podstrešjih samo zato, ker piha veter! Mast vam zalije možgane
že v dvajsetem!
– Nikoli nisem mučila živali, moja prababica ni mogla niti žuželke zmečkati
niti miši zastrupiti.
– Ne spominjaj me teh svojih čarovnic, ki z lastnimi rokami na silo tiščijo
koruzo v gosje kljune! Čisti sadizem!
– Jetra pitane goske pa si le pojedel!? Če greš zdaj, se ne vračaj več, je vpila
Dafina in stisnjenih pesti ves dan hodila po hiši.
– Hvala Bogu, naj gre, je rekla gospa Amalija.
– Kakšna škoda, je lagala tetka Klara.
– Že tako nas je preveč, je zaključila Babatetka.
– Preveč tudi za slavnega pisatelja, da bi nas opisal, je pripomnil Viktor.
– Pa naj piše, če je bedak, je dodal njegov malo trčeni očim.
Atila, bič Božji, se je odločil za beg iz Dafininega objema neke noči,
prestrašen nad količino lastne strasti in v strahu, da bi lahko bila ta ženska
tudi zadnja. Hudokurčnost, ki jo je vgradil v celo svoje življenje, bi lahko
propadla, on pa bi končal kot vsi ostali moški v hiši Kasa. Nage riti in
zlomljenega vratu! Zato je pomislil, da je Dafina enaka kot vse druge, ki so
mu sedele v naročju, stokale, vreščale, mijavkale, pulile lase in vzdihovale.
Nič ni hujšega kot zaljubljena, razjarjena ženska. V trenutku se lahko spremenijo
v čarovnice, zmožne so na hitro spremeniti pravega moškega v
lastno senco. Ta je še mnogo hujša, vsak večer me potaplja v čarovniški
formalin kot prepariranega žrebca. Četudi preživim, ne bo od mene ostalo
nič, postal bom navaden kurac v kisu!