Ivan Dobnik - Vilenica

96 · Ivan Dobnik
Mogoče
* * *
Vse to je odprto, sanjavo. Gozdovi, vasi, bučna drhtenja velemest.
Kamor odhajam, sem že od nekdaj. Tise cvetijo na Otoku mrtvih,
na oblakih živih sončnice in mačice vrb, šepet dni in noči. Kriči.
Mogoče nihče ne prisluškuje, se nas nihče ne dotika z nekimi drugimi
toni besed, mogoče le prestrašena žival, ki v mrzli noči
prečka asfaltno cesto, popolna v lepoti kozmične hoje,
in ti, zvesta v vseh srečevanjih najinega dihanja, onstran hruma,
onstran časa, onstran telesa. Govorica perutnic, ki jih sproži
mogoče. Svetloba na vrtu, pod drevjem, ki tipa v oči in jezik.
Kjer ležeš vznak pod krošnjo poletnega drevesa. Se prebudiš.
Prepoznaš pesem listja in korenin. Vonj in veter prinašata večer,
ti si potopljen v medzvezdno prasketanje, mogoče pričakuješ
pričo razodetju. Ogenj je. Zelena svetloba, zelene oči, zelena koža
na mišicah negibnih bitij, ki te opazujejo, v čredi plesa in raja,
v ognju, ki ne ubija. Premikamo se počasi, tisočletja.