Ivan Dobnik - Vilenica

200 · Aleksander Peršolja
V nekem prostoru
Vedno bežijo namišljeni koraki
v neskončnost križišč
strani neba
ali samo v svoj negibni molk
hotenja opaziti druge oči,
odstrte v videnje
prostora v drugem prostoru.
Spotikajo se v stopnice
novih križišč
letenja in padanja.
Bežijo v nesmiselnost priklenjenosti
v zidove praznika,
ki je dana vsakemu koraku.
Čisto ob vrhu ni brezna.
Veje padajo
Mogoče,
ko bo sonce zazibalo smeri,
bo roka odstrla veke dreves,
zazibala trave, brajde,
ponudila vodo gričem
in pobožala obzorja.
Mogoče,
ko bo korak iskal uteho,
bodo črički uglasbili
nove pesmi pričakovanja
zlatih strun
nekdanjih dnevov.
Noč je nemirna
in veje izgubljajo sijaj.