Ivan Dobnik - Vilenica

* * *
Mogoče se ne srečava nikoli več.
Mogoče je to najina zadnja skupna hoja.
Mogoče bo to zadnji zapis, glas v pismu,
ki te nekoč reši pred neštetimi zgrešenimi potmi.
Mogoče se iznenada vrneš. Dotipaš in prideš,
mogoče gola, v metafori razkošnega sprehoda
skozi nežni julij, kjer zrak drhti napet in umit,
mogoče na ulici, ki še nima imena,
mogoče na obali, ki še ni oblikovana,
mogoče pod krošnjami, ki še niso rojene.
Nimfe so odšle. Napeti brsti so pred razpokom,
palače iz stekla in betona žarijo v popoldanskem
soju mrča. Nihče, razen toplih živali, te ne čaka.
Vseeno je. Vrti se film. In ti, uporna melodija,
ne zapravljaš časa, vse bolj drzna,
na robu utripanja, že skoraj v brezzračju,
odkrivaš lepoto kljubovanja. Tiger,
mogoče zbujen po naključju, mogočno
drsi čez obzorje, sončen, lačen.
Iz tvojih besed se zrcali. V deželo
barbarov prinaša nemir. Pišeš mi
z juga, s poti v mraku, v iskanju
poletja, toplejših dni, v marcu,
še zmeraj sneži, v prstih te boli
od vztrajnega zapisovanja,
črke imajo dušo onstranstva,
velika miza lebdi. Mogoče
pod krošnjami, ki jih opevaš.
Mogoče na obali, h kateri
potuješ. Mogoče na ulici,
prividu, tej zadnji resničnosti
mestnih množic, med njimi,
a nikoli z njimi, zvrhan dišav
daljnih pokrajin. Vidi te
nebo. Potuješ. Vse bolj
južno, vse bolj resnično.
S koraki, mogoče
sanjami, vzdihi,
poléten.
Ivan Dobnik · 97