Ivan Dobnik - Vilenica

190 · Nikola Madžirov
Ne vem
Daljne so vse hiše, o katerih sanjam,
daljni so glasovi matere, ki me
k večerji kliče, jaz pa tečem proti žitnim poljem.
Daljna sva midva, kot žoga, ki zgreši gol
in odleti proti nebu, živa sva,
kot termometer, ki je točen le takrat,
ko ga nekdo pogleda.
Daljna stvarnost vsak dan me sprašuje,
kot neznani potnik, ki me zbudi na pol poti
z vprašanjem »Je to ta avtobus?«,
odgovorim mu »Da«, a mislim si »Ne vem«,
ne vem, kje so mesta tvojih dedov,
ki bi radi zapustili vse odkrite bolezni
in zdravila, ki vsebujejo potrpljenje.
Sanjam o hiši na hribu najinih hrepenenj,
gledal bi, kako valovi morski rišejo
kardiogram najinih padcev in ljubezni,
kako ljudje verjamejo, zato da ne bi utonili,
in korakajo, da ne bi bili pozabljeni.
Daljne so vse kolibe, v katerih sva se skrivala pred dežjem
in bolečino srn, ki so umirale pred očmi lovcev,
bolj osamljenih kot lačnih.
Daljni trenutek vsak dan zastavi mi vprašanje
»Je to to okno? Je to to življenje?«, in rečem mu
»Da«, v bistvu pa »Ne vem«, ne vem, kdaj
bodo ptice spregovorile, ne da bi rekle »Nebo«.