Ivan Dobnik - Vilenica

Alberto Manguel · 405
ona. Skušal si je predstavljati, kaj starka vidi: starca v umazanih capah, ki
ničesar nima in nikamor ne sodi. V njem je zorelo vprašanje, že odkar je
odšel od doma – v prvih letih vojne, po njegovi prvi in nato še po drugi
smrti, pozneje, ko sta se bližala konec spopadov in padec mesta, in med
vsem prekletim potovanjem nazaj, po vsakem novem čudesu in vsaki novi
grozi. Zdaj ga je njegov jezik momljaje izoblikoval. Nato ga je izgovoril še
enkrat, tokrat jasneje.
Sibila na klopi je dvignila prastaro glavo. Prsi so ji plale od nadušljivega
hropenja, pramene sivih las, ki so se ji izmuznili izpod rute, ji je veter vrgel
čez obraz in prilepil na mokro čeljust. Dvignila je roko k ustom, a se ni
dotaknila ustnic. Izdavila je tih stok, nekaj med godrnjanjem in hehetom,
piskajoče zavzdihnila in nato tako predirljivo zavreščala, da je ljudje, ki so
se zdaj bližali po njeni ulici v vse večji množici, sploh niso slišali.
Prevedla Nada Grošelj