Ivan Dobnik - Vilenica

Tudi jaz sem ubil.
Artūras Valionis · 295
Govor
ob sprejemu nagrade za
II. (III., IV. itd.) mesto* oziroma
Želja, da bi se nekomu za nekaj zahvalil
Žabo.
Sama se je pustila obmetavati, najbrž je imela zelo
neobčutljivo kožo,
morda pa ji je bilo vseeno, ker v vodnjaku ni bilo vode,
mar je pomembno, v kakšni obliki ležiš
na soncu, na kamnih?
Časovna oddaljenost vse nevarno popači,
zdaj lahko najdem veliko razlogov –
čemu ali zakaj:
predvsem zato, ker je to dovolila,
ker med obmetavanjem ni niti trznila,
razen malce od udarca
(mislim, da vsi veste, kako to boli),
pa tudi zato – da se ji ne bo več treba napenjati,
da je ne bo več srbelo, da se ji ne bo več treba
ves čas praskati –
zato ji je bilo vseeno,
nobenega stokanja po prvem zadetku,
kot kaže, se ji zato ni treba počutiti krivo –
tako živ je očitek
(in tako nedolžen),
sploh se ne trudi skočiti stran,
da je legla na naš, na naš kamen,
ki se ga bomo morali tako ali tako znebiti
(čim prej, tem bolje?),
da v vodnjaku ni vode,
presahnila je,
in kot sem že nekoč omenil,
lahko tako vročina kot mraz zameglita razum.
Toda če se z druge strani ozrem
na ves ta nesrečni dogodek,
vidim, da sem že pri šestih letih bil demokrat:
mrtva žaba bi se, četudi bi jo kdo poljubil,
težko spremenila
v kakšnega plemenitega junaka
(resnici na ljubo, ne domišljajmo si, da v naših časih
kdorkoli poljublja krastače ali žabe.
Če pa bi že kdo to želel – si tega ne bi upal:
monarhije se večina boji mnogo manj
od otrdelih bradavic na prstih.)
V vsakem primeru, kakorkoli že,
bi za konec vseeno
rad pojasnil
in poudaril, da nisem bil in nisem brez srca,
tako je pač naneslo:
to je samo žaba.
Če mi ne verjamete, lahko pokažem kardiograf,
pred kratkim narejen:
srce obstaja in bije.
(In naj še enkrat ponovim,
da v vodnjaku tako ali tako ni bilo vode.)
____________________________________
* In zakaj le drugo (tretje, četrto itd .) boste vprašali?
– Morda nisem imel dovolj talenta, morda časa,
zdaj obstaja toliko skušnjav, le kdaj naj se zberem?
Odkrito rečeno pa bi lahko, če bi bilo treba, našel tudi druge,
nič manj genialne lastnosti:
občutljivost (včasih), brezčutnost do drugih (zgodi se),
seznam je mogoče
širiti in širiti, toda kljub temu teh odlik,
kot lahko sklepam,
niso upoštevali