Ivan Dobnik - Vilenica

*
Ljiljana Jokić Kaspar · 131
– Gospodje, lahko začnemo, je sporočil dežurni tisti trenutek, ko se je
iz polmraka pojavil režiser predstave, osvetljen s šibko svetlobo edinega
reflektorja, sedeč zavaljen na stolu, namenjenem občinstvu.
– Gospodična Kasa, bodite ljubeznivi in slecite to odejo.
Dafina ob splošnem smehu prisotnih brez besed odloži improviziran površnik.
Sredi ledenega odra je stala čisto naga, namesto spodnjih hlač se je malo
nižje na trebuhu šopiril kovinski ščitnik – nakurčnik Henrika osmega.
Vpitje ni preprečilo njenemu garderobnemu kolegu, da ne bi začel z
najbolj resnim glasom:
– O Benetke, zora in kraljica, ki jo vsi ljubimo! Ti kraljica, ki bi ti dal
svojo kri, naj ti vdahnem svoj plamen! Tvoj vonj Venere rojeva bogove in
demone, zaljubljen sem v tebe, Henrietta …
– Giacomo Casanova, heretik in razvratnik, ker se nisi naučil besedila, te v
imenu inkvizicije obsojam na temnico, je rekla Dafina in se napotila k izhodu.
Spaka v kostimu sinje modre kobilice na mesto vilinjega konjička, poslednje
neumnosti ostarelega kostumografa, se je razkoračila na sceno in zavijajoč
zapela.
– Moški bitko začne, da bi bil zmagovalec, moški je zapeljivec, vražji sluga,
ljubezen je hrana, ljubezen je nemir …
– So tudi taki, ki še nikoli niso izrekli besede ljubezen. Pravijo ji emocija, a
par tej besedi je sekrecija, je rekla Dafina Kasa, kukajoč izza zavese.
– Izginite vsi brez sledu, se je zadrl režiser in odšel ob škripanju lesenih
stopnic. Tega dne se vaja ni niti začela pa tudi tople vode ni bilo, da bi
se igralci lahko tuširali. Kantina je bila prazna, ni bilo hrane, kuharice so
zijale v hladne štedilnike, natakarice so zbrane okoli glavnega razpravljale o
samoupravljanju, scenski mojstri so izdelovali ograje za kokošnjake svojih
tetk, krojačice so šivale za svoje botre in prijatelje, frizerke so frizirale same
sebe, čevljarji so tolkli po praznih kalupih, pisatelji so pisali grafite po
hodnikih, a v fundusu so se vsako noč preoblačili demoni, se sprehajali po
hodnikih, igrali ljudi in vadili življenje.
To jesen je zmanjkalo vode, ravno ko si se namilil, elektrike, ko se je
zmračilo, hrane, ko si postal lačen, a radiatorji so bili vse dneve ledeni,
čeprav so napovedovalci s televizijskih ekranov redno obveščali javnost,
da se vsi dobro grejejo in da jim je toplo kot v peklu. V mestu ni bilo
nič. Prodajalne so bile popolnoma prazne, a brezbrižne prodajalke so se
še naprej sprehajale med policami, tako da je Dafina pomislila, da so vso
robo odnesle domov in jo poskrile po kleteh, pa so zdaj lahko mirne in
jih ne skrbi, ker nič ne prodajo. Kavarne in restavracije so bile polprazne s
kakšnim zaspanim gostom, ki je smrčal v kotu, natakarji pa so zehali skozi
motne, umazane izložbe v mrak v upanju, da bo prišel kakšen gost drhtečih
rok, ki mu bojo podtaknili poceni vodeno pijačo in tako prislužili kakšen
dinar. Nihče ni nič govoril, vsi so se delali, kot da ničesar ne vidijo. Tisti