Ivan Dobnik - Vilenica

György Dragomán · 111
zgodilo, in to točno tako in samo na tak način, ali pa nikakor. Če vama ni
všeč, pa tudi prav. Če hočeta, vaju odpeljem nazaj do najbližjega kraja, vendar
vama denarja, žal, ne bom mogel vrniti, tako da se brž dogovorita in se odločita.«
Ženska je umolknila in se zazrla v medveda. Mož je tedaj zelo glasno
nekaj povedal, žena pa je začela vpiti, toda oni je še vedno gonil svoje, zato mu
je nenadoma prisolila zaušnico, tako da je naposled vendarle umolknil, Zeus
pa se je, čim je zaslišal udarec, obrnil k obema in opazil, da je obraz moškega
jel dobivati modro barvo, najbrž zaradi mraza in ne od klofute, in tedaj je
žena možu spet nekaj dejala, in oni je prikimal, žena pa je pogledala Zeusa:
»V redu,« je dejala, »poskusila bova.«
»V redu,« je rekel Zeus in potrdil to tudi z roko, potem pa ponovno segel v
hladilnik in jima zalučal zeleno vojaško vrečo. »Vanjo lahko zložita svoje reči,
potem pa pridita za menoj, tja nazaj, odprl bom vratca in vstopili bomo k
medvedom, pri čemer pazita samo na to, da bosta počela vse počasi, potem
pa, ko ju bosta zajahala, držita povodce trdno. Medveda se bosta zganila šele
potem, ko jima bom zažvižgal, in že se bosta podala naprej, sledila vonju
vode, potoku, ki je na drugem koncu meje, do tja znata pot na pamet, ni kaj,
in ko bosta prispela do tja, bosta začela pri priči piti vodo, vidva pa medtem
brž zlezita z njiju, saj sta, takole napolnjena z zdravili, dokaj hitra, tako da
se podvizajta, da vaju ne bosta ponovno prinesla nazaj, po strugi pa potem
zakoračita naprej, v smeri toka, do prvega mostu, ki je že ob državni cesti,
gumijaste škornje lahko obdržita, oblačila pa pustita kar pod mostom.
Zeus je počakal, da sta spakirala, stopila iz avtobusa, moški je nosil vrečo,
bilo je temno, in ko sta prispela do zadnjega dela vozila, je blato ob škornjih
kar čofotalo, in zgodilo se je tudi, da bi mož skoraj padel, očitno so mu
bili škornji preveliki, vendar ga je rešila žena, ki je ujela njegov komolec.
Zeus je s pomočjo verige spustil pregrajo – pločevinasto strešno kritino –
potem pa z zaganjalom za avto odprl zadnja vrata avtobusa. Zastal je in se v
siju, ki se je zlival iz kletke, zazrl v klienta, privlekel na dan dve kuverti s spisi
in ju izročil moškemu in ženski. »Prehod čez mejo bo minil brez težav, pazita
pa pozneje, saj bodo v obmejnem območju petdesetih kilometrov lahko od
vaju zahtevali papirje, s temile kazahstanskimi dokumenti pa ne bosta prišla
daleč, saj so primerni kvečjemu za to, da z njimi pridobita kaj malega na
času, najbolje bo, če porečeta, da sta okužena z aidsom, ker bosta le tedaj avtomatično
dobila bolniški status za begunce, za kar pa bosta potrebovala tudi
virus, tako da imata srečo, da sta se odločila zame, za prekaljenega starega lisjaka,
ker vama bom za plus dvajset odstotkov preskrbel tudi virusa,« je dejal
in že privlekel na dan dve vnaprej pripravljeni injekciji in ju pomolil proti
ženski, ki je nato povedala nekaj svojemu možu, ki pa je odločno odkimal z
glavo. »Čisto brez denarja sva,« je bilo slišati njen glas.
Zeus je skomignil z rameni in pospravil igli. »Kakor želita, vidva že vesta,« je
dejal, »zdajle bom torej odprl kletki in stopili bomo k medvedom. Stopajta za
menoj, mirno in počasi, tam pa ne bom več izustil niti besedice, a tudi vama
svetujem, da se raje kar zdajle poslovita, srečno pot, veliko zadovoljstva in sreče.«
Prevedel Jože Hradil