Ivan Dobnik - Vilenica

54 · Pavel Brycz
njegove mišice se ne bodo nikoli spremenile v žolcasto salo in v lica kakor
jabolka se mu ne bodo zagrizli črvi, njegov ud ne bo uplahnil in sok ne
usahnil, njegova ljubezen ne bo nikoli počila kot kembelj zvona, ki je že
stotič naznanil smrt, nikoli te ne bo zapustil in njegove oči bodo vedno
drzno zrle v tvoje, ker ne poznajo obljub, in torej tudi ne prevare.
To pa ni bilo samo zato, ker se je moje naročje pravkar prvič odprlo nasladi,
morali bi ga videti na lastne oči, da bi razumeli, da se ni dalo upreti,
in tako sem se s pomočjo svojih prijateljic nasadila na jesoda, ki so ga prej
ovlažile s poljubi, in legla v njegov objem, gledala proti njegovemu oprsju
in širokim plečem, njegovim popolnim potezam obraza tam visoko nad
mano, kajti on je bil stesan v nadnaravni velikosti in vse, še ljubezen z
njim, je bilo nekaj neznansko velikega.«
Dora, nesrečna mati grešne Rahele, se je zgrudila na tla, ničesar več ni
hotela slišati, jadikujoč je z glavo tolkla ob mrzle ploščice, lasulja se ji je
snela in njena pobrita glava, ki je kot strojno kladivo izbijala ven še zadnjo
misel in sram zaradi padle hčere, je že zadobila tisti črni žametni pridih na
novo zraslih las.
Sem postal to, kar sem, tedaj, ko so punce snemale od lastne naslade omedlelo
prijateljico s konjskega uda prelepega kipa in z nje nežno izmivale
kri? Ali pa šele tisti čas, ko je pijanec in norec Abraham Jakobi, edini, ki
mu je rabi Hirš s svetom starešin in ženitnimi mešetarkami uspel prodati
za ženo to noro lažnivko, ki je baje staknila otroka z neživim kipom, pod
poročnim baldahinom pohodil nogo v znamenje, da bo vse v hiši s to
izobčeno kobilo, polno mleka, ki bo vsak čas rodila kos belega marmorja,
podrejeno edino in samo njegovi volji?
Priče, ki sem jim za njihove besede kraljevsko plačal, kajti mati je od tistega
časa molčala kot grob, so mi pravile, da se poroka ni v ničemer razlikovala
od drugih, kajti pijanec in norec Jakobi je bil lahko brez lastnega truda
srečnež, ljubeznivi obraz grešne naivke Rahele pa je tudi v pozni nosečnosti
oblivala rdečica, tako da je bil njen sefardski obraz med nališpanimi
Aškenazi, s strastnim puhom nad ustnico in na licih, videti kakor zrela
breskev, vsak moški, ki ni bil svetnik kot rabi Hirš, bi jo hotel vsaj za eno
uro, slabiča Jakobija pa so čakala leta takih ur, celo življenje lepotice, ki je
morebiti res postala žena zaupanja nevredno, a zdaj je za njeno doto prispevala
cela skupnost in stari mladenič bo lahko od nje brezdelno živel več let.
»Upam, da ga imaš iz kamna, Jakobi!!!« so mu razgrajaško vpili dostojanstveni
patriarhi v krznenih kapah. Razuzdano so se hehetali in drobili
poročne kolače v svoje bodeče brade. »Ne delaj sramote nam, moškim iz
mesa in krvi!!!«
Rabinu je spet mežikalo neposlušno oko. Kako je mogoče, da skrivnosti
sodne dvorane zmeraj izve cela skupnost? Bi moral stranke soditi in zasliševati
v jekleni, nepredirni celici in izruvati jezik svoji častitljivi soprogi?!
Rabi Hirš je zavzdihnil in se poskušal prebiti k Jakobiju, da bi z njim delil
gorje, v katero ga je pahnil v interesu dveh otrok – Rahele in njenega