Ivan Dobnik - Vilenica

348 · Xavier Farré
Toda knjige (za Czesława Miłosza)
Spet te imam na policah, od koder
sploh ne bi smel nikoli oditi, a me je potovanje
oddaljilo od tebe. Potovanje, ki je vodilo
k tebi. Paradoks razdalje je tukaj
dosegel paroksizem. Oddaljim se
od tiskane črke, da bi legel v geografijo.
Prišel sem v tvoje zadnje mesto, ko
te tam že ni bilo več. Iskal sem te v sledovih
stavb, v sencah pročelij.
Poskusil sem se v vseh možnih obrteh,
kot stezosledec pozabljenih besed,
kot tat in alkimist tvojih verzov,
da bi ti dal dih v nekih drugih sanjah.
Vse je bilo eno samo iskanje tebe, vse do sedaj,
ko so me knjige vrnile k sebi.
V knjižnici si na osrednjem mestu,
tu je tvoj prostor. Do sèm sem moral priti,
da sem našel pravo smer.
Razdalja je miselni koncept,
matematična enačba, kjer so vsi
elementi zamenljivi.
Razen knjig, črnila, zavozlanih
besed, ki potujejo,
puščic, ki zadenejo v belino tarče.
Kakor tista belina snega izza oken.
Predstavljam si te s palico, počasi
pišeš zadnjo pesem.
In sprevidim, da je pot. Moje potovanje.
A od sebe me že ločujejo kilometri,
leta porazov in zmag.
Ni potovanja brez cilja, z brodoloma
sem rešil polne roke knjig,
ki so me znova pripeljale domov.