Ivan Dobnik - Vilenica

Vesna Lemaić · 159
Ob pogledu na Baracka za prodajnim pultom se Lutek skremži. Ravna se
po Rodendrichu. »Glej, Barack stika za hrano! Afrika je lačna.«
Zdaj temnopolti lutek zarotira z boki, naenkrat mu je vse jasno. Barack
odgrizne vogal prodajnega pulta.
»Barack žre privatno lastnino!« vzklikne Lutka.
Barack se popraska pod lasuljo, ta mu zdrsne na ramo. Stlači si jo v usta
in jo žveči.
»Vse, kar je na tebi, je privatna lastnina!« zavpije Lutek. »Tudi ti si privatna
lastnina!«
»Svojih lastnikov si ne izbiramo sami,« doda Lutka.
Zdaj si Barack z zobmi odtrže roko do zapestja in zamelje s čeljustmi.
Gospoda Rodendricha bo nekaj popadlo za koleno. Se ga lotilo s silo neštetih
ust, ki bodo v zboru zahtevala svoje. Zakrulil bo, iztisnil mililitre znoja
in se opotekel med prazne obešalnike, ki se bodo osvobojeni teže gugali
kot razsedlani hrbti.
Na roki bo začutil ustnice, ki se bodo prižele in mu v dlan vtisnile vlažen,
odločen poljub. Obesilo se mu bo okoli vratu in ga v uho moledovalo:
»Dajmislužbo!«
Nekaj mu bo raztrgalo obleko, ga pahnilo na pod. Prav tako mu bo zarilo
nohte v čelo. Izpraskalo in žigosalo ga bo kot neštete šivanke. Rodendrich
bo pomislil, da bo prišla vsak čas Angela v službo in ga rešila.
Chop Sui hodi kot mesečnica med obešalnimi nizi in s prsti gladi obleke.
Vonj, ki dehti iz njih, ji je domač. Raziskuje novo okolje. Izza pulta izvleče
časopis. Na naslovnici piše Azijsko gospodarstvo ogroža Evropo. Njeni
zapestji zakrožita navznoter, sporočilo zahteva takojšnjo akcijo. Ustavi se
pred obešalnim drogom in seže po prvem oblačilu. Made in Taiwan. Vsi ti
šivi spodkopavajo Evropo. Prsti se ji izprožijo in skrčijo. Z enakim ritmom,
kot so roke tajvanskih šivilj sešile oblačila, jih Chop Sui razvezuje, razdira
predpisane kroje. Roke Chop Sui delajo urno, kot bi ji bili gibi tajvanskih
šivilj arhivirani v telo, njena hitrost je ekscesna, drdra kot šivalni stroj, ki se
mu je delovni spomin sprevrgel. Niti se kodrajo in vozlajo, niti, ki spenjajo
obleko Evrope. Ampak Chop Sui ni stroj, vseeno je lutka, poti se, iz vsakega
osvobojenega šiva izhlapi znoj tajvanske šivilje, zato se dvigne megla
in zastre dogajanje.
Angela je pomislila: Zakaj si ne bi za nekaj minut zasladila življenja? Življenja,
ki je bilo narezano na pogodbe za določen čas. Pogledala je na zapestno
uro, čez deset minut bo uradno brez službe. Ni si predstavljala, kako bo ali
sploh bo, ko bo ura odbila polnoč. Tudi zato si je na stojnici naročila spomladanski
zavitek, da bi dočakala nov dan s polnim želodcem. Pogodbe za
določen čas so jo spravljale v položaj peščene ure: čas je odtekal in po šestih
mesecih je bilo na Rodendrichu, ali bo uro obrnil in ji podaljšal življenje