Ivan Dobnik - Vilenica

52 · Pavel Brycz
Sveti demon
legenda
(odlomek)
prva noč
Prekleto naj bo moje ime in hvaljen bodi kruti človeški spomin, ki bo
neusmi ljeno kakor zobje morskega psa vse zmlel v krvav prah, tako moje
misli kot moje grešno telo, kakor nespečnež bo stari pijanec popil mojo
nečisto kri, spravil bo nespametne besede mojih ust v debeli herbarij pozabe,
tja v najbolj odmaknjen kot štetla, tja, kjer se mesečno perilo vpija v
zemljo, ki bi morebiti lahko bila posvečena, če bi bilo vse človeško sveto,
pa ni bilo tako za časa Abrahama in tako ni bilo niti za mojega življenja,
in če bi bil svetnik jaz, kot je razglašala ta nesrečna odprta glava, slepi
epileptik in čarovnik besed, moj prijatelj in moja nesreča, zmešani rabi,
srečni sanjavec, ta ubogi lutkar, za katerega sem kot lesen možicelj korakal
na vrvicah hrepenenja, spletenega iz ljubezni in kabale, jaz, Adam Jakobi,
ki so ga pozdravljale množice, jaz, slavilec sonca in bojevnik s temo, jaz,
mesija, ki mu ni uspelo rešiti niti svojega ubogega mezinca na levi roki, kot
vidite, mi manjka, in to, kar dvigujem proti vam, ni niti štrcelj, to je zgolj
misel mezinca, smešno tkivo s kostmi in hrustancem, ki v resnici gnije v
daljni turški deželi, odsekano s krivo sabljo, tako krivo, kot so moje prisege
in zvestoba, in če bi imel pogum in bi se cenil, bi šel tja, kjer se na mojem
koščku mesa gostijo črvi, legel bi kakor star, utrujen mož, zaprl oči in dejal:
»Vi, ki ste prenesli to majhno, pičlo predjed in niste protestirali pred
Gospodom s togotnim črvjim obličjem: Vsemogočni, pošlji nam drugo
hrano, kajti od te se nam obrača želodec in dviguje žolč, zarijte svoje kakor
žaga ostre zobčke, rilčke in žela z ličinkami vame kakor v glavno jed. Kajti
jaz sem tisti, ki je prišel na svet, da bi se sovražil, pa vendar sem ta, ki so ga
preroki oznanjali v imenu ljubezni.«
A utrujen sem in smrt od sovraštva do samega sebe se lahko priplazi naskrivaj,
vendar tudi nanagloma, in zato bom pošteno napisal vse, kar sem
doživel tu na tem bednem svetu bolečine, licemerstva in laži na poti k višavam
čez kloake črvov. Berite ali pa zaprite oči tako trdno kot moj učitelj.
Pojdite z menoj tja, kamor jo maha moj neobstoječi mezinec, velik kakor
naslada moje žene Sare.
Amen.
Kateri božji dan se je zgodilo, da sem postal to, kar sem še vedno danes, v
moji noči brez radosti spanca, ko mi bežno družbo delajo le smrtoglavci in
netopirji? Je bilo na sovražni dan, ko je moji materi zrasel trebuh in so poročene
ženske z lasuljami, smrdečimi po česnu, histerično kričale, da se je