Ivan Dobnik - Vilenica

228 · Angelika Reitzer
nekoga, ki se mu ne oglasi. Sporočila ne pusti. Lasje so štrenasti, čeprav si
jih je umila in posušila tik pred odhodom. Morda bi morala priti v obleki.
Morda bi se morala takoj po prihodu preobleči. Ko Clarissa zamenja
radijsko postajo, ne da bi ga vprašala, jo za trenutek zgroženo pogleda.
Nato se zareži. Govori o službi, o številnih sestankih, o odgovornosti in
bremenu, ki ga ima na plečih, in ko izstopita, Clarissa nenadoma pomisli,
da je imel v mislih morda njeno delo, in to jo sprva malce zmede, ko pa ga
nagovori o tem, previdno, bolj mimogrede, ji pomoli mapico s podatki o
okoliški pokrajini in njenih skromnih zanimivostih, zgibanko z glavnimi
točkami srečanja; za hip je pomirjena, kot bi vedela, kot bi poznala to, kar
bo sledilo. Clarissa ga hoče vprašati po seznamu udeležencev, a se zadrži.
Prva točka (posamični prihodi) in druga točka (kratek sprehod v bližnji
borov gozdič, odkrivanje in obnovitev družinskih vezi) sta že za njimi. Toda
večerja, vožnja z ladjo, odbojka, prosti čas v pokritem bazenu in savni jih
še čakajo in šofer jo zdaj prime za roko, se ji široko zasmeji, nato pa njuni
glavi trčita. Še vedno je tako, da ti pomaga, toda ostane zgolj občutek,
da te je zmotil. Šofer jo pogleda in resno vzame njeno torbo, zdaj je njen
portir, in če bi mu rekla, bi šel v tujo kuhinjo in ji prinesel kruh ali sok ali
kos peciva iz zaklenjene vitrine in tako naprej. Njeno torbo odnese gor in
jo potegne za sabo, takoj spet spusti roko, tudi prej je bilo tako, da je vsem
izpolnil vsako željo in se mu ni nihče zahvalil, pa je preprosto nadaljeval in
včasih koga opomnil na kakšno večjo uslugo, ta pa, ki je imel nato slabo
vest, je bil kar on. Zato pa zna človeka tudi prizadeti, a se delati, da tega
sploh ne opazi, kakor bi se mu sploh ne posvetilo, da je nekoga pravkar
globoko užalil. Na obraz si lahko nariše širok posmeh ali pa skrajno blagost,
to malce boli. Njemu odlično pristaja. Le kadar govori o tem, kar mu
gre dobro, je resen. Ko z gotovostjo ve, kaj hočeš od njega, da bo zdaj storil
natanko pravo, je njegov pogled, ne, njegovo gledanje resnično. To je on.
Stoji na malem balkonu njene sobe in poroča o preteklem dopoldnevu,
zdaj je veder, povsem sproščen; že dvakrat se je peljal na postajo in nazaj,
ona je tretja, po katero je šel. Nihče se nikoli ne ozira nanj, to nikomur ne
pade na pamet. Na družinskih slikah je pogosto zgolj on zabrisan ali pa ga
nekdo zakriva, vedno stoji zadaj, na nobenem slavju ne manjka, toda skoraj
nikoli ga ni mogoče prepoznati. Šele po večkratnem preštevanju nekdo
reče: Hannes, kje je Hannes? Saj je tudi on zraven. Hannes je posebej za
to priložnost prišel z večjim vozilom, zdaj igra avtobus za babice. Ali pa
pomaga pri premikanju in razvrščanju pohištva. Priskrbi otroške postelje.
Namešča mrežo za odbojko, in ali ni on zadolžen za pravilno zamejitev
igrišča? Pač. Na letališče gre po malega bratranca. Hannes je vedno zraven.
Neviden in morda preočiten. Ga že ni več, drugi so prišli iz gozda, on
pa je morda izginil vanj. Kot bi hotel nadoknaditi zamujeni sprehod. Za
trenutek govori z njenim očetom, najbrž je prišel po navodila, in se spet
pojavi šele, ko je na vrsti Clarissa. Nekaj časa stoji na majhnem balkonu,
v sobi diši po mehčalcu ali čistilih, morda po obojem, ni neprijetno. Na