Ivan Dobnik - Vilenica

Tovor
György Dragomán · 109
Zeus, ki je vozilo previdno pripeljal med smreke, ustavil stroj in takoj zatem
zaslišal kruljenje in renčanje živali, spravljene pod ponjavo, ki je prekrivala
železne rešetke v zadnjem delu avtomobila, je brcnil v rešetko in glasno zaukazal,
naj umolknejo: »Kuš, jezik za zobe!« Ukaz seveda ni bil namenjen
njima, kosmatincema, ki zaradi lakote in anfetaminola tako ali tako ne bi
mogla sedeti pri miru, pač pa klientoma, ki naj bi se tako prebudila vsaj zdaj,
ko sta najbrž prespala vseh dvesto kilometrov vožnje – moškemu z nagnjeno
glavo, kinkajočo vse do naročja ženske, ki se je prav tako od strani naslanjala
na lesonitni sedež iz umetnega usnja.
Zeus je še enkrat udaril na rešetko in slišal, kako sta žejni živali po tleh, po
zakovičenem podu, porivali in suvali prazno emajlirano posodo. In ponovno
se je ozrl proti klientoma, moškemu, ki se je prvi ovedel in se medlo oziral
naokoli, se najbrž začel zavedati in ugotavljati, pri čem je, za kaj gre. Moški
je ženski, ki je sedela zraven njega, položil roko na rame in jo stresel, ji nekaj
zašepetal v jeziku, ki je bil kar lep in melodičen, vendar Zeus ni mogel uganiti,
za kateri jezik gre, za armenskega ali gagauškega, kar pa ga navsezadnje
niti ni zanimalo. Ženska, ki je takoj vedela, kje je, je pri priči vrgla pogled na
globok zamrzovalnik, ki je stal na mestu, kjer je bil nekoč levi sedež Ikarusovega
avtobusa, potem pa na Zeusa. »Smo že tam?« je vprašala v francoščini,
ki jo je govorila z akcentom, a jo je bilo kljub temu lahko razumeti.
Zeus je prikimal. »Petsto metrov,« je odvrnil, »najbolje pa bo, če mi kar
takoj izročiš še drugo polovico denarja.«
Ženska je nekaj povedala moškemu, oni pa je segel v žep suknjiča, potegnil
iz njega ovojnico in jo ponudil Zeusu. Zeus je pospravil denar, odprl enega
od predalov hladilnika, vzel iz njega škatlo za sladoled in jo podal ženski.
»Slecita se do golega, potem pa se pošteno namažita po vsem telesu,« je
dejal, »jaz pa bom medtem preštel denar.«
Ženska je vzela škatlo, povedala nekaj moškemu in se začela slačiti. Tudi
moški si je slekel srajco, hlače, odprl škatlo in se zazrl v rumeno, oljnato mazivo,
še nekaj vprašal žensko, ta pa se je, taka, kakršna je bila, naga, obrnila
k Zeusu: »Kaj je to?« je vprašala. »Moj mož hoče vedeti, kaj je to? Tole …?«
Zeus je zamahnil z roko: »Kaj kako, kaj da je. Medvedja mast vendar. Zdaj
pa nobenega vprašanja več. Ne bom jih poslušal. Tako kot smo se zmenili,
da mi ne bosta postavljala nobenih vprašanj. Od glave do pete si jo vtrita,
a tudi na lase ne pozabita, in požvižgajta se na to, če vama bo smrdela. Ko
bosta nared, bom tudi jaz končal.«
Zeus je segel v kovinsko škatlo ob šoferskem sedežu in med šopom denarja
izbrskal ultravijolično svetilko, z dlanjo pa začel skrbno gladiti vsak bankovec
posebej, od roba do roba. Vsakega posebej je osvetlil, kakega tudi povohal, pri
tem pa opazil, da ga moški opazuje. »Kaj zijaš?« se je obregnil, v madžarščini,
da ga niti po naključju ne bi razumel, potem pa počasi še naprej skrbno štel
bankovce in jih ob lilastem siju tudi nekoliko pomečkal. Pri teh rečeh človek
ne more biti nikoli dovolj previden. Samo tisti, ki še nikoli ni videl kakega