Ivan Dobnik - Vilenica

404 · Alberto Manguel
pomislil Odisej, se zdi živa, smešna zaradi starosti, nekakšna grda Pulčinela .
Ko takole sedi, pa deluje leseno kot njena klop ali kamnito kot ta siva hiša.
Odisej je čakal. Od Sibiline hiše je imel razgled na celo mesto, ki se je
raztezalo od enega porušenega zidu do drugega in še dlje, do pristanišča v
daljavi, od koder je prišel, in do njegove lastne hiše, skrite za novim sivim
poslopjem, ki ga je kronal pano z reklamo za supermarket. Atena ga je
sicer privedla nazaj, ampak ali je zares odšel prav iz tega mesta? Spet ga je
navdal občutek izgubljenosti. Vsa popotna leta so se vlekla za njim kakor
brazda za ladjo, po vsem trpljenju, ki so mu ga prinesla, pa so mu bila zdaj
že utrudljivo domača; navadil se jih je, kot se navadiš bolečine v stari rani.
V vsakem novem pristanišču, ob vsakem novem srečanju se je spet počutil
tujca, vendar vselej drugače, in čute si je že izostril za nekaj pričakovanih
prizorov, zvokov in vonjav: za tresk vrat, ki se mu zaloputnejo pred nosom,
za pridvignjeno obrv birokrata, ki preklada po rokah njegov potni list, za
slankasti zadah obeda, ki mu ga ponudi kaka dobra duša skozi taboriščne
rešetke. Nekdo, ki ga je srečal pri enem svojih podvigov, mu je rekel: »Enkrat
brezdomec, vedno brezdomec.«
Novo življenje si je poskusil ustvariti na mnogih krajih. Na enem je bil ujet
v votlinastem prostoru kot ovca, ki jo bodo zredili in požrli. Na drugem
je delal in spal v podzemski tovarni med ropotajočimi stroji, sredi moških
in žensk, ki so pozabili celo lastna imena. Na tretjem so mu dovolili ostati
samo, če se zaveže, da bo po določenem času spet odšel in ne bo zahteval
nobenega od nadomestil, ki bi pripadala navadnemu delavcu. Na četrtem
se je moral noč in dan skrivati pred imigracijsko policijo in če ga je kdo
vprašal po imenu, je odgovoril, da je Nihče. Dvakrat je postal prostitut. Na
najstrašnejšem kraju od vseh pa so se prikaznim podobne duše, za katere
ni bilo nobenega upanja več, v tulečih gručah vrtinčile okoli njega in mu
pripovedovale o grozotah, ki so jih zadele. Med njimi so krožili uradniki z
zdolgočasenimi obrazi, si zapisovali njihove zgodbe in jih zbirali v kartonaste
kartoteke.
Po Kumah je videl Sibilo na več takih krajih: v prazno je strmela med
ljudmi, ki so popolnoma izgubili spomin, čemela med sans-papiers, tavala
med fantomskimi prosilci za azil. Včasih se je nenadoma prikazala v njihovi
sredi, včasih je sedela ob strani in tuhtala, včasih podrsavala skupaj z
množico, ki je brez konca in kraja čakala v vrstah, da bi izpolnila obrazce,
priskrbela dokumentacijo, pojasnjevala, prigovarjala, prosila. Nekoč je
videl, kako so jo še z dvema starkama v lisicah vlekli na letalo oboroženi
gendarmes: sama ni niti črhnila, pač pa sta ženski hlipali in vreščali in drugi
potniki so se močno vznemirjali. Spet drugič je stala med sosedi in gledala,
kako majhnega afriškega fantka vodijo iz šole proti čakajočemu avtomobilu,
medtem ko njegov učitelj kriči psovke za ugrabitelji. Tudi takrat je
Sibila molčala.
Zdaj je Sibila sedela na domači klopi s košaro ob sebi, kot da sedi tam že
od pamtiveka. Odisej jo je gledal in to pot ga je prvikrat pogledala tudi