Ivan Dobnik - Vilenica

Ognjen Spahić · 271
Presenetila ga je hitrost, s katero se je vse skupaj zgodilo. Najprej je začutil
prijetno toploto na desni dlani. Bolečina je prišla šele nekaj dolgih trenutkov
zatem: ko je odprl oči, ko je dvignil desno roko, ko je iz leve izpustil
bleščeče se rezilo. Ni verjel, da lahko zareže tako globoko. Rez se je zdaj
izgubljal pod enakomernimi navali krvi, ki se je zlivala iz žil in povsod
puščala črne madeže. Počasi je vstal in krenil k steni. Z dvema prstoma
je pritisnil na rano in umazane podlakte naslonil na steno znotraj obrisov
okvirja, trudeč se posnemati izvirnik. Podobnost je definirala metafore,
ki mu jih ni uspevalo spreminjati v besede. Tanke rdeče proge so počasi
polzele po beli površini stene, vse, na kar je Andrej v tem trenutku pomislil,
pa je bilo to, da slika prihaja ven iz okvirja, da se končno osvobaja, s
čimer razkriva svojo pravo naravo in definira neki smisel. Naglo je začutil
močno zaspanost. Pred očmi so se mu zasvetile drobne zelene iskre. Z
vsakim trenom vek so dobile drugačno barvo in Andrej je verjel, da med
temi barvami vidi črne robove neke starodavne toplote, ki bo vsak trenutek
posesala telo. Ko je umaknil roke s stene, so znotraj obrisov okvirja ostali
obrisi njegovih rok: obstojni in večni, je pomislil, medtem ko se je trudil
obvladovati korake. Opotekajoč se je prišel do fotelja, iz katerega bo lahko
mirno opazoval steno in nove pomene na njej. Zaželel si je, da bi ob
vsem tem slišal nežno šepetanje: miren glas, ki bi razlagal pojave in stvari.
Trudil se je zadržati veke odprte, toda ko si je želel pometi oči, je doumel,
da roke negibno ležijo z dlanmi, obrnjenimi proti vesolju. Opazoval jih je
kot predmete, ki jih je nekdo snel s stene in pomotoma položil v njegovo
naročje. Kot pravkar naslikane oblike, ki se počasi sušijo. Po tej misli je
Andrej vdihnil in izdihnil še sedemnajstkrat.
Prevedel Dean Rajčić