Ivan Dobnik - Vilenica

314 · Jan Wagner
zahod
reka misli v ribah. kaj je bilo torej,
da ji jo je seržant henley kot prvi
iztrgal, oči rumene in toge, brki
dve grebljici okrog pepelnato sivega gobca,
zaradi katerega so celo psi cvilili?
brzice in njihova besneča
gramatika, ki ji sledimo v smeri izvira.
soparno pogorje v daljavi,
ravnice iz trave in sem in tja
kak domačin, ki muzajoče se
gleda proti nam in potem
izgine v gozdu: vse to vnesemo
v adamov stari zemljevid, poimenujemo
vrste in dejanja. boleče mišice
in cele tedne dieta iz korenin
in zaupanja v boga. pod srajco klopi
kot bucike na koži: tako
nam divjina jemlje mero.
nenavaden občutek: biti
meja, točka, na kateri se končuje in
začenja. ob ognju zvečer kroži naša kri
v oblakih moskitov nad nami,
medtem ko s trdimi ribjimi kostmi
šivamo kože eno na drugo, čevlje
za naš cilj in odeje za sanje.
pred nami nedotaknjeno, za nami
roječi naseljenci, njihova ustanovna listina
iz ograj in plank; za nami
pokriti vozovi trgovcev,
velika mesta, polna hrupa in prihodnosti.