Ivan Dobnik - Vilenica

156 · Vesna Lemaić
Plemenski ples
Cause when love is gone, there's always justice .
And when justice is gone, there's always force .
Laurie Anderson
Star evropski pregovor je šel takole: Za vsako tragedijo stoji rasna napaka.
Tiste modele so izdelali po naročilu, ampak to naročilo ni vključevalo sprevrženosti.
Še vedno so bili samo lutke s standardnimi merami, o tem ni
bilo dvoma. Ampak ko so jih postavili ob domače modele, se je čutilo.
Gospod Rodendrich ni sicer še ničesar slutil. Mel si je roke, ko so novince
nosili v oblačilno trgovino Heavens, in njegovi prstani so drug ob drugem
škrtali kot zlati zobje prvih kapitalistov. Šlo je za dobro naložbo, v to je bil
prepričan. Tudi priseljencem se je naposled uspelo asimilirati in se dokopati
do denarja. Zdaj je bilo treba le še nastaviti past njihovemu identifikacijskemu
momentu.
»Gotovo bodo izložbi dodale pridih raznovrstnosti,« se je oglasila prodajalka
Angela, ki jo je Rodendrich držal na pogodbah za določen čas že tri leta,
ampak v tem času mu je tako prirasla k srcu, da je kar ni mogel odpustiti.
Pred njima so kot talci ob zidu slonele tri lutke.
»Kaj je, Mohamed?« Rodendrich je temnopoltemu lutku privzdignil skodrano
lasuljo. »Saj ti je tako ime? Se morda motim?«
Angela se je zasmejala. Vedno se je zasmejala, če se je gospod Rodendrich
hotel izkazati kot šaljivec.
»Naj bo raje Barack!« je plosknila z rokami. Kot zaposlena je morala delodajalca
podpirati in mu pomagati pri razvoju njegovih idej.
Zakrohotal se je in si že zamislil, kako bo to šalo povedal prijateljem na
pijači.
»Kaj pa tako buljiš gospodično Angelo, ti prašič!« Temnopoltega lutka je
izpostavil iz vrste. »Angela, paziti se boš morala! Ne bo ti dal miru, ko
bosta sama v Heavensu!« Zdaj se je skril za lutkom, mu izprožil roke in se
okorno zibal proti Angeli. »Voham belo češpljo!«
Angela se je izmaknila in se pridružila Rodendrichovi igri. Dvignila je nos,
razširila nosnice. »Od kod ta vonj?« Z zmrdljivo gubo okoli ust se je obrnila.
»Smrdi. Smrdi po kitajski hrani.« In se navidez presenečeno zagledala v
poševnooko lutko. »Chop Sui! Glejte, Chop Sui je prišla! Nisem te videla
vstopiti.«
»Chop Sui! Ja! Ja! Tako ji bo ime!« Med hohotom je Rodendrichov obraz
vse bolj spominjal na rostbif.
Angela ga je poskušala ohraniti pri dobri volji. Njena pogodba je veljala le
še do polnoči. Že dva tedna je prosila, da bi podpisala novo, pa je Rodendrich
odlagal in se izmikal. Morda je nameraval zaposliti novo prodajalko?
Na hitro se je otresla strahov, ki so v zadnjem času preraščali njeno življenje.
Tretja lutka naj bi po obrazni fiziognomiji predstavljala Turkinjo.