Ivan Dobnik - Vilenica

216 · Edo Popović
Dotlej nisem bil nikoli v mestu. Starša me nista nikamor peljala. Še do
Name v Glavni ulici po to ali ono zame jima je bilo težko iti z mano, tega
nista skrivala in to je bilo pošteno. Takoj sta mi dala vedeti, da nanju ne
morem računati. Zgodbe mojih vrstnikov o svetu zunaj, o panterjih, tigrih
in levih v živalskem vrtu, o mestnih kinih s plišastimi sedeži in parkih z
vodometi in vodnjaki so bile enako razburljive kot epizode Bonanze in
stripi o Tarzanu, Rayu Carsonu ali Jeklenem kremplju. Sedel sem na neudobnem
lesenem sedežu, gledal skozi okno tramvaja in v žepu stiskal
petdesetparske kovance. Pločevinasti kovanci v mojem žepu so bili težji
od zlatnikov in žvenketali so kot zlatniki. In ko je tramvaj drvel mimo
Dinamovega stadiona in kina Partizan, mojih prvih orientirjev, se mi je
posvetilo. Spoznal sem, da asfaltirane ulice mojega naselja niso arterije, ki
peljejo k srcu sveta, h Glavni ulici, temveč da so pravzaprav samo kapilare,
ki peljejo k nepomembni žili, od koder asfaltni krvni obtok teče naprej po
Maksimirski in Vlaški do Trga republike, od tam pa ... Od tam pa k avstrijski
in italijanski meji in naprej v svet, o katerem takrat nisem nič vedel,
so pa vedeli ljudje kot moj oče, ki je odšel in se ni vrnil, zato mi o tem ni
mogel nič povedati, je pa bilo logično, da je vedel kaj o stvareh, o katerih se
v našem naselju, takrat, ni veliko vedelo. In kar je še pomembnejše, spoznal
sem, da za to, da bi kam prišel, ne potrebujem nikogar.
Sem se česa naučil od očeta? Najbrž sem se, ampak tega ne bi pripisal
njegovi nameri. Ni veliko premišljeval o drugih. Bil je zadosti moder, da
je skrbel samo zase. Ni me obremenjeval z nasveti in poučnimi zgodbami
o boljši preteklosti, z gradivom, kakršnega je v zalogah mnogih očetov in
mater na tone. Sploh se je redko pogovarjal z mano, nič več od navadne
konverzacije, npr. kako je v šoli ali kdo te je pritegnil po očesu. Besed ni
razmetaval in ravno zato je bilo treba znati brati njegov obraz – da bi se mu
izognil, ko je bil slabe volje. To ni bilo lahko delo: na obrazu bronastega
doprsnega kipa kakšnega narodnega heroja v šolskem preddverju se je dalo
prebrati več občutij kot na obrazu mojega očeta.
Hočem reči, videti ne pomeni samo moči imenovati tisto, kar gledaš. Videti
predvsem pomeni znati prebrati izraz obraza, ki ga gledaš, dešifrirati
govorico telesa, tega pa sem se naučil zelo zgodaj zaradi, pravim, svojega
očeta. Tukaj ne trdim, da je bil nasilen. Ne. Še vpil ni na mamo in name.
Pri nas doma ni bilo nikoli slišati vpitja, tudi joka ne. Tam je vedno vladala
tišina, grozljiva tišina, kakršna zavlada pred katastrofami, gosta, skoraj
otipljiva tišina, preden zagrmi in se začne nevihta. Z mamo sva dolga leta
pazila, da ne bi skalila miru in razjezila očeta, in bila sva uspešna. Oče je
ostal neprebujena nevihta.
Čez dan je v glavnem spal, ponoči je oblekel najboljšo obleko in šel kvartat,
potem pa je vse to lepo poslal v tri krasne. Kvartanje za drobiž, mamo,
mene, vse.