Ivan Dobnik - Vilenica

350 · Xavier Farré
Jesenski dan
Čas je, Gospod. Poletje je zašlo.*
Naj senca polasti se sončne ure,
naj noč razlije kozarec črnila
in naj pobriše ga z rokavom, za sabo pa čez dan pusti
sled pajčevinastega neba.
Naj sadeži še zadnjič dozorijo,
naj veter jih z rjastimi listi
vrne domov. Naj vino počiva v sodih
v temi in vlagi, pod nizkimi oboki.
Kdor nima hiše, več je ne zgradi,*
zvije se v kačji klobčič, da najde smisel
sam pri sebi, v svojem prevelikem
vprašaju. S piko pa strup, ki nosi ga v sebi.
Kdor sam je, bo pozabil šteti ure,
nanizane boje, ki kažejo raven črnine.
Na sprehodu bo sledil odmevu vsakega šelesta
listnih živcev, ki njegov bo lastni sok.
* Verza, označena z zvezdico, sta prevod Kajetana Koviča.
(Rainer Maria Rilke, Ljubljana: MK, 1988, str. 12)
Herr: es ist Zeit . Der Sommer war sehr groß
Rainer Maria Rilke