ZBORNIK - Matica srpska

Tudi nekatere druge misli, ki jih je izrazil v predgovoru k objavljeni
zgodovini, pridejo v predgovoru k neobjavljeni zgodovini samo
še ostreje do izraza, kot npr. moment koristnosti zgodovinopisja.
3
Toda vrnimo se k najpomembnejši misli, k dominantni vlogi
resnicoljubja v zgodovinopisju.
Prokopij se je v dosedanjem delu drÿal Ciceronovega prvega,
ne pa tudi drugega zakona zgodovinopisja, saj je v dosedanjih objavljenih
spisih 4 zamolåal prenekatero bridko zgodovinsko resnico.
Zdaj mu njegova znanstvena vest ne da miru, dokler te napake ne
popravi. In popraviti jo mora, pa åetudi ga vsepovsod obdajajo Justinijanovi
vohuni, åetudi s tem svoje ÿivljenje postavlja na kocko.
Toda tu se pojavljajo dvomi. Stvari, ki jih je v svojih dosedanjih
knjigah zamolåal, so tako pošastne, da bo Prokopij, åe jih opiše
v vsej brutalnosti, lahko zbujal vtis, kot da greši zoper Ciceronov
prvi zakon zgodovinopisja: historia … ne quid falsi dicere audeat.
Pisal bo o tako grozljivih stvareh, da ne bi bilo niå åudnega, åe bi
se zanamcem zdele te stvari neverjetne, nemogoåe, izmišljene. In
vendar mu njegova znanstvena vest ne da miru. Prokopij dobro ve,
da je ves sijaj in vsa veliåina Justinijanovega imperija samo blešåeåa
zunanja fasada, za katero se skriva notranja gniloba. Toda zanamci
bodo sodili Justinijana ravno po tej blešåeåi zunanji fasadi:
oznaåevali ga bodo kot restavratorja rimskega imperija, kot enega
najveåjih zakonodajalcev vseh åasov, kot graditelja veliåastne bazilike
Hagie Sophie in neštetih drugih znamenitih stavb, kot branik pravovernosti
in mogoånega zašåitnika Cerkve. Niå pa ne bodo vedeli
o njegovi brutalni tiraniji, o njegovi zgrešeni in razsipni finanåni
3 V predgovoru k objavljeni zgodovini pisec samo na splošno ugotavlja, da
bo spomin na opisane dogodke „velikega pomena in nad vse koristen sodobnikom,
pa tudi poznejšim rodovom, åe bi åloveštvo v prihodnje spet kdaj zašlo v podobno
stisko." V predgovoru k neobjavljeni zgodovini se ista misel pomeni, le da je veliko
bolj konkretizirana: „Toda misel, da bi v moji zgodovini imeli bodoåi tirani svarilen
zgled, me je spet pripravila k zapisovanju teh dogodkov. Saj tudi ti lahko priåakujejo,
da jih za njihove zablode zadene podobna usoda, kot je doletela dosedanje
nasilneÿe. In morda jim bo misel, da bodo njihova zloåinska dejanja in pokvarjeni
znaåaji ostali za vse veåne åase osramoåeni v spominu åloveštva, le zagrenila veselje
do zlega poåetja. Kdo bi danes še kaj vedel o razuzdanem ÿivljenju Semiramidinem
in o Sardanapalovi in Neronovi zverinskosti, ko nam ne bi bili njihovi sodobniki
v svojih delih zapustili nobenega zapisanega spomina? Gotovo tudi bodoåim
podloÿnikom, ki bi imeli trpeti kaj podobnega, ne bo brez koristi, åe bodo slišali o
teh stvareh. Nesreåneÿem je v veliko uteho, åe jih navdaja zavest, da niso edini, ki
morajo trpeti takšne strahote."
4 Pri åemer je mišljenih prvih sedem knjig „Zgodovine vojska" (PerÆ polçmwn,
oz. De bellis).
139