SLEDI DO DAVNIH DNI PRIROČNIK K BERILU 1 - Založba Izolit

Kljub očrtanim razlikam pa se književni in jezikovni
pouk povezujeta: take povezave ustvarjajo tematski
asociogram ob besedah različnega okusa in seznam
besed, ki jih ne bi smelo biti v slovarju (Tone Pavček:
Besede, take in drugačne), opazovanje inovativne
rabe sopomenk in narečnih besed (Tone Pavček:
Odrastež, Zarika in Sončica, ljudska), zaznavanje in
razumevanje pesniške metaforike (Bina Štampe
Žmavc: Zrnca sonca) ali dopolnjevanje besedila
(Miroslav Košuta: Za luno). Tovrstne dejavnosti
vsekakor razvijajo tudi širše jezikovne izrazne
zmožnosti, ne le domišljijo; povezava književnega in
jezikovnega pouka je ob berilu torej zaznavna, čeprav
berilo uresničuje predvsem književnovzgojne učne
cilje. Jezikovna ustvarjalnost pride še posebno do
izraza v poustvarjalnih dejavnostih: v doživljanju rabe
nenavadnih besednih zvez, njihovem povezovanju
s sporočilnostjo besedila in samostojnem tvorjenju
»pesniških razlag« po vzorcu (Niko Grafenauer:
Ušesa) ali v »risanju z besedami«, tj. ustvarjanju
likovne pesmi (Boris A. Novak: Kako rastejo stvari).
Kako berilo uresničuje načela učnega
načrta in sodobnega pouka književnosti
Vsakdo lahko opazi, da učni načrt ne predpisuje
obveznih vsebin – tako v njem (str. 57–59) najdemo
PREDLAGANA besedila za uresničevanje ciljev
oziroma zelo odprt seznam žanrsko, sporočilno
in razpoloženjsko raznolikih besedil. V skladu s
pričakovanji, interesi in bralnimi zmožnostmi otrok
v 6. razredu devetletne osnovne šole je avtorska
skupina izbrala besedila, jih didaktično obdelala in
povezala v učbenik. Pri tem so jo vodila naslednja
splošna izhodišča:
1. V berilu so celovita krajša in daljša besedila
(slednja so predstavljena tudi z odlomkom,
ki spodbuja branje v nadaljevanjih). Otroci
se torej seznanjajo tako z »drobnimi«
književnimi oblikami (npr. z likovno pesmijo,
uganko, ljudsko pripovedko) – obravnavati
jih je mogoče v okviru ene šolske ure –
kot z obsežnejšimi besedili, ki spodbujajo
zapomnitev prebranega in uporabo takih
spominskih predstav ob ponovnem srečanju
z besedilom.
2. Odlomki iz daljših besedil so izbrani po
dveh merilih: biti morajo kolikor toliko
zaključeni, ob tem pa naj otroka spodbujajo k
napovedovanju nadaljevanja, in s tem branju
celovitega besedila.
3. Berilo je bogato likovno opremljeno:
namenoma nima enega samega ilustratorja
oziroma sloga, saj s tem poudarja
razpoloženjsko in tematsko raznolikost
besedil. Če je le mogoče, skuša zajeti ilustracije
besedil iz originalnih izdaj – to pomeni, da
je avtorska skupina želela učence in učenke
opozoriti tudi na bogastvo slovenske knjižne
ilustracije (klasične in sodobne) oziroma jih
usmeriti na izhodiščno povezavo »zgodbe«
in ilustracije (Milan Dekleva: Pesmi za lačne
sanjavce (V ogledalih živijo oranžne zračne ribe)
– il. Štefan Planinc; Feri Lainšček: Velecirkus
Argo – il. Igor Ribič); nobenega pravega vzroka
ni za »preilustriranje« utrjenih, pomembnih
in estetsko učinkovitih povezav. Ob tem
se berilo navezuje tudi na svet sodobnega
otroka – ta je tako glede na književne interese
kot glede na izkušnje ali vsaj »vtise« iz sveta
književnosti, filmov, televizije, računalnikov
izjemno raznolik. Inovativni likovni pristop v
berilu zato povezuje realne fotografije, ki jih
domišljijsko nadgrajuje (npr. str. 8, 94, 131),
stripe, reprodukcije naslovnic in podobe iz
filmov in gledaliških predstav. Ta likovna igra
želi biti predvsem spodbuda za doživljanje
književnosti in nikakor ni sama sebi namen.
Kot sodobna »prepletenka« literarnih,
likovnih in medijskih podob učinkuje tudi
format berila oziroma postavitev posameznih
enot v njem: besedilo se razliva od roba do
roba strani, pogosto je na ozadju nenavadnih,
barvno intenzivnih ilustracij, kar vse deluje
kot spodbuda mlademu bralcu, da se odpravi
na potovanje v domišljijski svet. Ta je tudi na
likovni ravni zelo raznolik: poleg duhovitih,
nonsensnih ilustracij in montaž podob (npr.
Gerit Kopietz, Jörg Sommer: KLIK, Skrivnostna
vila) vsebuje berilo tudi strašljive motive in
ilustracije (npr. Svetlana Makarovič: Potepuh
in nočna lučka) ter ponazorila sporočilnosti
besedila (npr. rešetke ob besedilu Franja
Frančiča Pravljica o svobodi); ta pestrost
odseva celovitost umetniškega in najstniškega
doživljanja sveta, v katerem se humor
povezuje z resnobnostjo in problemskimi
temami. Posebna likovna poteza berila so tudi
»znaki«, vzeti iz različnih kultur, ki se pojavljajo
med književnimi besedili. Ti znaki posredno
spodbujajo pogovor o različnosti kultur, o
izročilu in sodobnem času. Znaki nimajo
neposredne povezave ne s temo besedila ne
z njegovim izvorom: tako je npr. ob slovenski
pesmi kitajski, ob slovenski detektivki japonski
in ob kitajski pravljici grški znak. Nitka, sled, ki
povezuje znake, teče od prve do zadnje strani
berila, na platnice in v »notranjost« knjige –
kot taka je simbol za »premico besed«, ki ji
bralec sledi, ko bere književno delo.
12 PRIROČNIK K BERILU SLEDI DO DAVNIH DNI