SLEDI DO DAVNIH DNI PRIROČNIK K BERILU 1 - Založba Izolit

področij. Stvarnost, ki jo bralec doživi ob branju
leposlovja, je drugačna od zunajliterarne stvarnosti –
v literaturi prevladuje domišljijska igra, preobražanje
realnih predstav v nove, nenavadne podobe. Za
razvijanje bralne sposobnosti je ključno, da bralec
pozna razliko med umetnostnimi (domišljijskimi)
in neumetnostnimi (stvarnimi) besedili: prva mu
ponujajo priložnost za domišljijsko potovanje in
doživetje lepega, druga mu posredujejo informacije
o stvarnosti. Književnost se torej ne povezuje s
spoznavnimi predmeti, pač pa je korelacija možna
z umetnostnimi vsebinami: ob branju ali po njem
učenci poslušajo glasbo, ilustrirajo, izdelajo lutke,
obiščejo gledališče ali si ogledajo film. V berilu torej
ne iščimo vira informacij ali ilustracije realnih
tem – skušajmo odkriti, kaj nam lahko pove samo
besedilo prek domišljijskih podob in tematike.
Tematski razdelki
Berilu je predgovor (Živo in radoživo ...)
napisal Feri Lainšček. V njem na podlagi spominskega
zapisa spregovori o »pisateljevem obisku« na šoli;
že dejstvo, da je avtor postavil besedno zvezo v
navednice, nakazuje možnost, da je srečanje med
pisateljem ter učitelji in otroki mogoče razumeti
v prenesenem pomenu. Kako Ali ni uvodni zapis
pravzaprav Lainščkovo razmišljanje o doživljanju
literature O živem oziroma »papirnatem branju«
O pisatelju kot sogovorniku oziroma kot zgolj
»podatku« v učbeniku Videti je, da je tako. Pisatelj
namreč posredno izpostavlja naslednje:
• s pisateljem – z literarnim besedilom nasploh,
bi dodali – se lahko pogovarjamo na podlagi
vnaprej pripravljenih, »naučenih« vprašanj,
lahko pa ob takem srečanju steče tudi
drugačen, živ, neposreden pogovor;
• pisatelj pri svojih pogovorih z bralci – in
tudi pisanje zanje je tak pogovor – ceni,
celo spoštuje predvsem spontano otroško
radovednost: otroško zvedavo, radoživo
»spraševanje« pisatelja in tudi njegovih besedil
je ustvarjalcu mladinske književnosti vodilo
pri pisanju (za Ferija Lainščka je bilo vprašanje
celo svojevrsten mejnik v ustvarjanju).
Avtor uvodne besede sklene svoje razmišljanje prav
s poudarjanjem živosti avtorskih pisav in izbranih
besedil. Zajeta besedila naj bi, tako zaključi svoj
zapis, spodbujala zabavo pri branju in razvijala
občutek lepega. – Lainščkove misli so lahko
zanimivo izhodišče za prvo srečanje z berilom, prvi
pogovor o njem in o branju mladinske književnosti
nasploh. Kdo so pesniki, pisatelji Kaj pričakujemo
od njihovih besedil Ali nas književnost lahko
zabava, razvedri, razžalosti, razjezi Kaj so občutki
lepega Doživljamo lepo v književnosti vsi enako
Ima bralec pravico, da delo, ki mu ni všeč, preprosto
odloži Poleg teh vprašanj bi se učitelj z mladimi
bralci lahko pogovarjal tudi o skupnih srečanjih
s knjigo, tj. o druženju otrok in odraslih ob njej: o
družinskem pripovedovanju oziroma branju pravljic
(vse to je za marsikaterega učenca le še spomin), o
bralni znački, izbiri najljubše knjige, o branju v času
sodobnih medijev (filmov, risank, računalnika) itd.
Učenci bi lahko prelistali berilo in prepoznavali že
znane avtorje oziroma besedila, opazovali in skušali
razložiti ilustracije in ostalo likovno opremo (npr.
črto in znake), ugibali – na podlagi naslova – o čem
bodo govorila besedila posameznega razdelka ...
V prvem razdelku (Kdaj se med besedami
zlati zvezdni prah blešči) so besedila, ki se
osredotočajo na zven ter »obliko« besed. Tema
teh besedil – predvsem pesmi – je besedna igra,
preoblikovanje stvarnega sveta v domišljijsko
stvarnost, radost ustvarjalne igre z jezikom ter
preoblikovanje znanih besedilnih vzorcev. Razdelek
torej nadgrajuje razdelka četrtega in petega berila, v
katerih se bralcu književnost »predstavi« kot jezikovna
igra in vesela, vznemirljiva dogodivščina (predvsem
v pustolovskih oziroma zabavnih zgodbah). Novost
prvega razdelka šestega berila pa je prav tema
domišljijske ustvarjalnosti – z besedami se je
mogoče igrati tudi tako, da nastanejo nenavadna,
»nedokončana« in pomensko večsmiselna
besedila, npr. narobe pravljice, nonsensne pesmi,
nenavadne, komične detektivke ipd. Tako že prva
pesem, Pavčkove Besede, take in drugačne, govori
o doživljanju jezika otroka in odraslega: otroški
občutek za jezik se zdi veliko bolj neposreden, odrasli
jezik »vklepajo« v pravila. Otroški posluh za besede
in zvoke omogoča prehod med Pavčkovo pesmijo
in besedilom Ušesa Nika Grafenauerja: ta pesem
na prvi pogled pesniško opisuje del telesa, vendar
pa jo je mogoče razumeti tudi kot igro z jezikom,
saj zelo inovativno uporablja nekatere ustaljene
besedne zveze (vleči na ušesa, sedeti na ušesih, slišati
rasti travo) oziroma nenavadne metafore (kamrica
sluha, prisluškovalna naprava, zvonček). Povezovanje
besed v nove, presenetljive besedne zveze, ki
vzpostavljajo bogate domišljijske slike, je značilno
za poezijo Milana Dekleve – pesmi V ogledalih živijo
oranžne zračne ribe in Mehke snežinkaste pesniške
race temeljita na »lepljenju besed«, ki nastaja
skorajda »naključno«: pred bralcem se odstre pisana,
radoživa domišljijska stvarnost, pisanje in branje je
potovanje v svet nemogočega, sanjskega, poezija ni
več nič realnega, razumljivega ali celo »uporabnega«.
Logiko pesniškega nonsensnega razumevanja
stvarnega sveta razkriva tudi Novakova pesem Kako
SLEDI DO DAVNIH DNI PRIROČNIK K BERILU 15